Včasih je januar sredi poletja

Avtor v svojem križancu med potopisom, romanom in esejem bralcu približa Peru. Postreže mu z mnogimi razmišljanji o sebi in svojem pogledu na svet, prav tako pa ga ne opehari za informacije s potovanja. Zelo veliko izve o sami deželi ter o njeni zgodovini, prebivalcih in naravi, pa tudi čisto osebne anekdote, ki jih doživijo vsi popotniki. Iz vseh teh skic je ustvaril kolaž, stkal ga je kot dragoceno tkanino izpod rok starodavnih Inkov, če se nekoliko vzneseno izrazim. V opis popotniških doživetij vpleta epizode iz preteklega osebnega življenja, na primer občutek klavstrofobije, ko je bil ujet v dvigalu, primerja s tistim iz muzeja, ko ga je v gneči prav tako zgrabila tesnoba. Zvok zvočnika z avtobusne postaje v Limi ga spomni na podobne glasove, ki jih je kot otrok slišal na avtobusni postaji na Ptuju in so izgovarjali imena njemu tedaj še daljnih in eksotičnih krajev, kot so Ormož, Ljutomer, Kidričevo, Maribor, Varaždin, Lenart. Roman se začne precej dramatično, z opisom prvega potovanja v neznano, ki smo ga vsi doživeli, to je rojstva. Aleš Šteger si neprestano zastavlja vprašanje, kaj nas sili v nadaljnja potovanja v življenju. Na svet okoli in znotraj sebe se ozira s senzibilnostjo, s katero bralca očara in se ga čustveno dotakne.