Morje v času mrka
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2000 |
Založba | Študentska založba |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Ključne besede | Knjige, Ljubezen, Morje, Ribolov |
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2000 |
Založba | Študentska založba |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Ključne besede | Knjige, Ljubezen, Morje, Ribolov |
Na majhnem jadranskem otoku prebiva stari mož z imenom Val Sebald, ki skupaj z drugimi prebivalci preživlja vsakdanje otoško življenje. Je prišlek, ki pa že petdeset let živi na otoku. Najlepša leta so že odcvetela in že dolgo ni ujel nobene ribe. Družbo mu dela deček, vnuk najbližjih sosedov, ki ima vedno odprta ušesa za njegove zgodbe in življenjske nauke. Teh je veliko, Sebald je načitan človek in knjige mu ogromno pomenijo. Prav toliko pa mu pomeni tudi morje, še vedno se potaplja in občuduje čarobni podvodni svet. Čas mu krajša tudi njegov zelo bogat notranji svet. Resničnost in domišljija se velikokrat prepletata, domišljija se včasih zdi resničnejša od resničnosti. V vseh teh letih neguje še eno ljubezen svojega življenja, spomin na nekdanjo dekle Albino, ki pa ga je že davno zapustila in se preselila v kalifornijski San Pedro. Sebald ji piše pisma v steklenici, ki jih meče v morje in seveda nikoli ne bodo priplula na cilj. Te ustaljene navade nekega dne prekine mlada Ivana, ki s celine pride odkrivat podmorski svet. Sebaldu začne srce hitreje utripati in morda je prav ona povod, da se odpravi na svoj zadnji lov na veliko ribo. Mate Dolenc se je s svojim romanom poklonil Ernestu Hemingwayu in njegovemu delu Starec in morje, čeprav je pri Hemingwayevemu Santiagu šlo bolj za boj med človekom in naravo, pri Sebaldu pa za boj človeka s samim seboj, s svojimi omejitvami. Beremo tudi o mnogih drugih zgodbah avtorjev, ki jih je fasciniralo morje, pa ne le teh, tako da lahko upravičeno trdimo, da se je Mate Dolenc s svojim romanom poklonil literaturi na sploh.
Objavljeno: 27.10.2016 14:19:29
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:31:58
“Pred pol ure pojeden brodet čaka, da se bo prebavil. V njem škarpina, ugor, trilje, kanjci in še bokun hobotnice, dober brodet, z veliko oljčnega olja in s črnim vinom, vsega je bilo not … Pa se čez pol minute vlije čezenj eno malo pivo. V redu, je rekel brodet, je malo razredčilo, bo šlo lažje dol. Pa čez dve minuti še eno malo pivo. In komaj si je malo oddahnil – brodet -, je priletela čez pivo travarica, zelena in ostra, da ga je zapeklo. Ravno je malo prišel k sebi po tem šoku, pa se vlije noter pol litra bevande. Čez deset minut še pol litra. Ampak potem pa naenkrat rogačica – si j rekel brodet, ma ta je pa odveč, je sladka in lepljiva, imam raje travarico ali lozovačo. Bil je uslišan, ker sta se vlili vanj kar dve lozovači, ena za drugo, da je nastala prava brozga. Ma se mu je že malo poznalo, brodetu, je postajal vesel in radoveden, ampak kava, ki je prišla potem, mu ni preveč pasala, pa še ena travarica čez; bil je že močno vznemirjen in radoveden in je rekel: “Veste kaj, čas je že, da gremo vsi skupaj pogledat, kakšno fešto ima barba.”” (str. 85)