| Žanr | družbeni roman, fantastični roman |
| Narodnost | avstrijska literatura |
| Kraj in leto izida | Maribor, 2013 |
| Založba | ǂŠtudentska založba ǂLitera |
| Zbirka |
Babilon |
| Prevod |
Amalija Maček |
| Ključne besede | Preživetje v naravi |
Izhodišče zgodbe avstrijske pisateljice je fantastični element. Glavna junakinja preživlja počitnice v alpski koči, ki je v lasti njenih sorodnikov. Nekega jutra se začudi, da se sestrična in njen mož nista vrnila v kočo s svojega večernega obiska v bližnji vasi. Ko se jima z domačim psom odpravi nasproti, doživi šok, ki se ga ne bi domislila niti v najhujši nočni mori. Zaleti se v prozorno snov, ki zapira pot v dolino. Ko se razgleda skozi njo, se zdi, da je ves svet na drug strani izumrl, okamenel. Moškemu s sosednje kmetije je roka zastala sredi kretnje, ko si je želel umiti obraz, starka je z mačko negibno obsedela na klopi, kravi pa sta kot v globokem spancu obležali sredi travnika. Z nenavadno in nepojasnljivo steno se kakršnakoli druga fantastika v romanu tudi konča, začne se surova realnost in boj za preživetje. Vendar naša junakinja ni ostala čisto sama na svetu, družbo ji delajo živalski prijatelji, ki jih avtorica prikaže kot dosti vrednejše od tistih človeške sorte. Smatra jih za enakovredne in ne prezre njihove modrosti, pa naj so to pes, mačka ali krava. Loteva se fizično težkih opravil, ki so po eni strani nujna za preživetje, obenem pa tudi zatočišče pred nenehnim razmišljanjem, ki bi jo v samoti lahko pripeljalo v blaznost. A obračunu s seboj in svojo preteklostjo se ne more izogniti. Ujeta za steno razmišlja o svobodi iz prejšnjega življenja in ugotavlja, kako je to prazna beseda, ki jo je pravzaprav nemogoče doživeti. Pisateljica na začetku romana zastavi nek sedanji trenutek svoje junakinje, ki nam nato svojo zgodbo pripoveduje za nazaj, imenuje jo svoje poročilo. Njeno pisanje predstavlja tudi željo, da bi nekaj pustila za seboj, da bi nekomu povedala, kaj se ji je zgodilo, upanje, da ne piše le za miši, ki bodo najverjetneje nekoč pojedle njeno delo. Piše tudi zato, ker ni več drugih pogovorov, zato »ohranja vsaj neskončni samogovor«, pisala bo, dokler ji bo še ostalo kaj papirja in groza jo je trenutka, ko ga bo zmanjkalo. Zato v romanu tudi ni odstavkov, prvi bi pomenil, da je pisanja konec, ker je zmanjkalo papirja. Čudoviti roman o preživetju v naravi, napisan z velikim spoštovanjem do nje in vseh živih bitij.
Objavljeno: 27.10.2016 14:09:59
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:31:58
“Dlani, vedno posejane z žulji in odrgninami, so postale moje najpomembnejše orodje. Prstane sem že davno odložila. Le kdo bi okraševal orodje z zlatimi obročki. Zdelo se mi je absurdno in smešno, da sem to sploh kdaj počela. Začuda sem bila videti mlajša kot v času, ko sem še živela lagodno življenje. Nisem bila več ženstvena štiridesetletnica s kodri, majhnim podbradkom in zaobljenimi boki. Hkrati sem tudi pozabila, da sem ženska. Moje telo je bilo pametnejše od mene in se je prilagodilo položaju ter ženske tegobe zmanjšalo na minimum. Mirno sem lahko pozabila, da sem ženska. Včasih sem bila otrok, ki išče jagode, potem spet mlad moški, ki žaga drva, kadar pa sem na koščenih kolenih pestovala Perlo, sedela na klopi in pogledovala v zahajajoče sonce, sem bila nenadoma zelo staro, brezspolno bitje. Danes na meni ni več tega nenavadnega čara, ki sem ga izžarevala takrat. Še vedno sem suha, a mišičasta, in moj obraz je prepreden z drobnimi gubami. Nisem grda, a tudi ne mikavna, bolj sem podobna drevesu kot človeku, žilavemu rjavemu slokemu deblu, ki potrebuje vso svojo moč, da preživi.” (str. 65)
