Na prostem

Deček se skrije v ilovnato luknjo, komaj dovolj veliko, da ga vsega skrčenega in otrplega ne najdejo zasledovalci. Ko nevarnost mine, na prostem poje tisto malo živeža, ki ga premore, nato pa se sredi noči poda proti severu, v neznano. Okolje, v katerem se giba, je milo rečeno, neprijazno. Sonce podnevi sije brez prestanka, vse je suho, uvelo, vode ni. Kljub temu dečka to ne ustavi, saj ga groza pred domačim okoljem žene naprej. Čez čas se mu nasmehne sreča, saj naleti na pastirja, ki ga vzame pod svoje okrilje in pot nadaljujeta skupaj, s čredo ovac in pastirjevim psom. Preganjalci pa ne obupajo. Nekega dne v daljavi zaslišita zvok motorja, ki razburka mirni tok narave. Dečku je jasno, da zlo, pred katerim beži, prihaja ponj. Mu bo uspelo ubežati tudi tokrat?
Mojstrsko napisan roman, čeprav v zgodbi ne najdemo niti imen glavnih junakov, niti krajev, prav tako ne izvemo konkretnega vzroka, zakaj je deček sploh pobegnil od doma in zakaj mu zlo v podobi sodnega sluge vztrajno sledi. Namesto tega so zelo nazorni in poetični opisi neprizanesljive narave, saj avtorja zanima odnos človeka do narave, ki ga dojema kot nekakšno zrcalo odnosa do sočloveka. Odtujenost od narave pa je po njegovem dosegla skrb vzbujajoče razsežnosti.
Carrasco je predstavnik žanra, ki ga literarni kritiki imenujejo ruralni roman, ki poziva, da se moramo vrniti k naravi – k izvorom, ven iz mest, na vas, v naravo – in se na novo naučiti sobivanja z drugimi živimi bitji. Roman je avtorjev prvenec, za katerega je prejel precej literarnih nagrad, po njem naj bi snemali tudi film.