| Žanr | potopis, spomini |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana [i. e.] Naklo, 1996 |
| Založba | samozal. |
| Ključne besede | Ameriška domorodna ljudstva, Potovanja, Potovanje s kolesom |
Potopis “Mana – z biciklom med Indijanci” je (kot najbrž tudi njegov avtor) zanimiv, humoren, iskren, poetičen, prekipevajoč od življenja. Tomo Križnar se odpravi na pot med Indijance kar z biciklom. Podrobno opisuje vsa svoja doživetja, poti, srečanja z ljudmi (tudi ženskami in ljubicami), posveti se živalim in rastlinam, zgodovini, geografiji in geologiji, kulinariki, kulturi, običajem, načinu življenja, mitom. Obenem smo deležni njegovih sanj, slutenj, razmišljanj, primerjav različnih kultur… Potovanje začne na Tahitiju, prepotuje Panamo, Kostariko, Nikaragvo, Honduras, Mehiko. Srečujemo imena kot so Bora Bora, Baja, Teotihuacan, Oaxaca, Tenochtitlan, Chichicastenango… Pogovarja se s poglavarji in preprostimi ljudmi, vrači, čarovniki in drugimi popotniki. V mislih se vrača tudi domov, k očetu, družini, otrokom… Opisuje naravne lepote in svoja notranja občutja. Ostaja zvest sam sebi, svojemu telesu, umu, čustvom, intuiciji. Vsekakor knjiga, ki je vredna branja. Vabi nas na pot, v svet in vase.
Zvd. na sprednjih spojnih listih.
Objavljeno: 27.07.2022 12:07:16
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:03
“Bajo so naredili premiki tektonskih plošč. Milijone let nazaj so odtrgali ta tisoč petsto kilometrov dolg in sto kilometrov širok kos zemlje od mehiške celine in ga izolirali med dvema velikima telesoma morske vode. Prej blaga klima se je spremenila v najbolj kruto. Vse živo, ujeto v tej mišnici, je bilo prisiljeno prilagoditi se novim pogojem ali pa izumreti. Če bi Darwin namesto na Galapagosu pristal v Baji, bi teorijo, ki jo je razvil na živalih, prejkoslej zaključil na rastlinah. Rastline, bilke, drevesa, prav tako mot živali, je svojeglavost narave prisilila v neke vrste biološko frikovstvo. Preživele so samo tiste vrste, ki so bile sposobne hitre evolucije in razvile iz sebe nekaj čisto svojega in drugačnega kot ostala družina na celini. Izumrlo je vse, kar je zapadlo apatiji in depresiji. Ostalo je samo tisto življenje, ki se je naučilo vriskati naprej po svoje.
To so srečne rastline – sem čutil. To niso razvajene rastline. In prav zato, ker niso scrkljane, so lahko drugačne, svoje in svobodne.
Dobrodošle torej preizkušnje, sitnosti, muke, pekel katere koli že vrste.
Naj me matra, naj me tepe, naj me stiska, naj me boli, naj me žuli…
Vriskaj vsaka rožica, poj vsaka ptica, sanjaj vsaka zvezda, bodi vsak človek po svoje. Naj živi različnost, pestrost, drugačnost… To je največje bogastvo narave in družbe in pogoj za preživetje vrst.”
(str. 99)
in nato