| Žanr | družbenokritični roman |
| Narodnost | irska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 1998 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Zenit |
| Prevod |
Tina Mahkota |
| Ključne besede | Alkoholizem, Družinski odnosi, Nasilje |
Paula Spencer je mama štirim otrokom in žena možu, ki jo pretepa za zabavo. Svojo stisko zaliva z alkoholom in se tolaži, da gre drugim še slabše. Kako je lahko prišlo do tega? Ko ga je spoznala, je bil frajer, star osemnajst let, imel je rjave oči, včasih je bil skinhead, na sodišču je bil že trikrat in enkrat v poboljševalnici. Ampak imel jo je rad. Ko se je prvič spozabil nad njo, je bil ves skesan, v opravičilo ji je kupil čokolado. Potem ni skoraj ničesar več naredila prav, njemu pa je skesanost postala španska vas. Bo Paula uspela odpreti vrata, v katera se je ves čas zaletavala?
Prikaz irske družine, v kateri vladata alkohol in nasilje, v času, ko razveza zakona ni bila mogoča in ko je bilo družbeno sprejemljivo, da ženske padajo po stopnicah in se zaletavajo v vrata.
Objavljeno: 19.09.2016 17:59:19
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:31:31
“Cipa sem nehala biti tisto minuto, ko je Charlo Spencer zaplesal z mano. Tega ne bom nikoli pozabila. Ljudje, ki so me gledali, so v meni zagledali nekaj drugega.
Kjer sem jaz odraščala, in najbrž povsod drugje – si bila, če si bila punca, cipa ali pa nuna, še preden si bila stara trinajst let. Cipa si bila, ne da bi za to karkoli naredila. Če si dobro zgledala; če si hitro zrasla. Če si imela seksi hojo; če si imela umite lase, če si imela umazane lase. Če si nosila čevlje z debelim podplatom in če jih nisi. Karkoli od tega, in že so ti rekli cipa.”
in nato