| Žanr | družbenokritični roman, družinski roman (tudi rodbinski) |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Prevod |
Aleš Berger |
| Ključne besede | Dediščina, Denar, Družina, Pisatelji, Stari starši, Starši, Tatvine |
Prvoosebni pripovedovalec Louis (njegovo osebno ime se v romanu pojavi le enkrat) odrašča v precej razrvani in nemirni družini. Do devetega leta sanja o nogometni karieri v domačem Brestu in zavida svojemu bratu, ki je bolj nadarjen nogometaš od njega. Ko pa ga trener postavi na realna tla, začne tavati. Zapelje ga sošolec, Kermeurjev pob, in če ne bi vmes posegla mati, bi najbrž postal pravi tatič. Medtem se njegova babica spozna z ostarelim mornarjem, ki ji v zameno za nekajletno skrb zapusti ogromno premoženje in veliko stanovanje pod pogojem, da obdrži njegovo služkinjo. Ta služkinja pa je prav mati predrznega sošolca. Fanta kljub negodovanju odraslih še naprej ohranjata stike. Kar naenkrat pa se zgodi, da v blagajni Brestovskega nogometnega kluba zmanjka ogromna vsota denarja. Kraje je obtožen Louisov oče, funkcionar kluba. Z materjo se za nekaj časa umakneta na jug Francije, da imena svoje družine ne bi še bolj omadeževala, čeprav vse do konca pripovedi ostane nejasno, kaj je bilo v resnici z izginulim denarjem. Fant pa ostane pri babici in predrzni sošolec ga še enkrat zaplete v svoje tatinske zanke. Tokrat se lotita babičine dediščine. Louisu ne preostane drugega, kot da jo še sam pobriše. Odpotuje v Pariz in tam začne pisati družinski roman. Bralci bodo zlasti v likih odraslih prepoznali marsikdaj pretirano skrb za bogastvo, osebni status in dobro ime družine, ki gre velikokrat na škodo resnični opori in vzgoji odraščajočega najstnika. Ta se mora nazadnje sam, s svojo lastno voljo, odtrgati od staršev in slabe družbe. Hkrati pa zgodba odkriva nove, malo drugačne poglede na “tatvine”, o katerih je dandanes toliko govora vsepovsod. Medtem ko bo nekdo, ki si želi napisati roman, morda prišel na idejo, kako resnični dogodek preoblikovati v zgodbo. Značilnost pripovedi so tudi dolgi stavki z mnogimi vejicami, ob katerih pa se lahko dodobra nasmejimo. Grajena je na več motivih, ki se nenehoma ponavljajo in na ta način postopoma sestavljajo celoto. V spremni besedi na zadnji platnici je sicer nakazan še en izmed možnih pomenov naslova romana, ki pa slovenskemu bralcu verjetno ne bo tako domač, kot je najbrž francoskemu.
Objavljeno: 12.09.2016 13:01:54
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:31:26
Ampak če bi bilo odvisno le od nje, bi me pribila na zid, da do potankosti izve, kako je s to mojo družinsko zgodobo, ali sem se res lotil pisanja in kaj bi bil lahko povedal, kajti po eni strani jo je izjemno zanimalo, da bi brala stvari o sebi, po drugi strani pa je bila izjemno vročična. Zato je bila tistega božiča na moč prijazna in pozorna do mene in zato je bila hkrati tudi nemirna, saj se pri meni nikdar ne ve, je pomislila, ko pa sem intelektualec in mislim, da mi je kot takšnemu dovoljeno vse, tudi to, da imam druge za bebce, kot mi je večkrat s poudarkom povedala, in tudi že vsa ohromela, ko si je skušala predstavljati, kakšno verzijo dogodkov sem podal, kakšno neprečiščeno verzijo, verzijo z mano, verzijo z Languedoc-Rousillonom in torej verzijo z lastno materjo, si je govorila, tega pač nisi naredil, je molče moledovala globoko v sebi, nisi povedal vse naše zgodbe. In v njenem pogledu sem razbiral strah pred stavki in besedami, kot so denar, dediščina, vžigalniki, brestovski klub, in iz njenega pogleda je odsevala mila prošnja, ki mi jo je namenjala: ne, tega nisi naredil, me je rotila.
(str. 118-119)
in nato