Likalnik na muhte: zbirka pesmi
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2016 |
Založba | Kulturni center |
Zbirka |
Frontier Simfonica Slovenica |
Ilustracije |
Nina Mertik |
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2016 |
Založba | Kulturni center |
Zbirka |
Frontier Simfonica Slovenica |
Ilustracije |
Nina Mertik |
Po izdanem znanstvenofantastičnem romanu »Kapitan, na zemlji izginjajo marjetice«, knjigi lirično esejističnih zapisov »Tri srca, Prlekija«, literarnem potopisu »Polet nočnega papagaja« smo dočakali še pesniško zbirko doktorja računalništva, znanstvenika, glasbenika in zaljubljenca v življenje, Prleka Mateja Mertika, ki se tokrat pokloni Beli krajini in Tomažu Šalamunu.
Skozi pesniško zbirko se nam razodeva lirski subjekt, ki svet doživlja in dojema po svoje. Je nežno, tiho in poetično zazrt v vesolje, črne luknje, neskončno vseobsegajoče, v glasbo, pokrajino in v njo, ki je tako lepa, ko lika, po drugi plati pa se iskreno čudi in z raziskovalno natančnostjo, a igrivo približuje trenutkom, neopaznim podrobnostim, ki molče zaznamujejo naš vsakdan, kot so kuhanje čaja, priprava kremne rezine, likanje, oster okus sira, krožišče z rožami, pike, kave in krave in še in še.
Zaradi te dvojnosti deluje rahlo zmedeno, kot stereotipna predstava genija, izgubljenega v življenju, a svoje impresije lahkotno in humorno povezuje v pesniške miniature.
Pesniško zbirko je bogato in sveže ilustrirala Nina Mertik, Milan Dekleva pa je v spremni besedi zapisal ključ za doživetje in razumevanje Mertikove poezije: »Dokler bomo čutili povezavo med muhastimi parnimi likalniki in Andersonovo oblačno komoro, bitka za poetizacijo fizike in fizičnost poezije še ni izgubljena!«
Objavljeno: 08.09.2016 09:17:48
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:31:25
Ne vem, zakaj sijemo v oči,
če pa imamo paket neskončno,
in ptice prekrivajo nebo ob tankih zaslonih,
nekje morda morje nosi plankton
in sporočila v steklenicah.
Ne vem, zakaj sijemo v oči
in ujemamo sonca.
Med nami so morja in nebo
in so bele gore.
In iz neskončnosti si pišemo v steklenicah.
Ne vem, zakaj sijemo.
Srca vedo.