Otroštvo : (avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah)

Za Miho Mazzinijem je že bogat literarni opus, ki ga je v letu 2016 ovenčal s kresnikom za najboljši roman leta. Pisatelj pravi, da je Otroštvo avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah, da so vse osebe, kraji in dogodki izmišljeni ali pa literarno obdelani in da bo pisal o prvih petih letih svojega življenja. Dve nasprotujoči si misli, ki pri branju postavljata vprašanje, koliko resnice je v teh zgodbah. Nekaj prav gotovo je. Deček živi z dvema ženskama: večno odsotno materjo, ki hodi domov le še spat in večno prisotno staro mamo. Obe dečka psihično in fizično zlorabljata in zapostavljata. Namesto da bi se deček podil po igrišču, cele dneve preždi v majhni garsonjeri, v svojem kotu med posteljo in balkonskim oknom in posluša nonine litanije o peklu. Nona je versko blazna in dečka stalno opominja, da Bog vse vidi in vse ve, da greh se delati ne sme. Dečka tudi zapira v omaro, da si bo živo predstavljal, kako zgleda smrt. Moške roke v dečkovem življenju ni. Mama je dečkovega očeta odrezala iz svojega življenja in iz slike, ki jo deček nekoč po naključju najde. Na sliki ostane sam z moško (očetovo?) roko na ramenu. Sem ter tja pridejo na obisk dečkovi trije strici, ki se otepajo skrbi za ostarelo mamo. Nona, ki ima raje Boga kot njega, tako ostane središče njegovega strašnega otroštva.