Srečanja v Piranu: življenjske pripovedi prebivalcev Pirana
Žanr | spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Piran = Pirano, 2007 |
Založba | Mestna knjižnica |
Ključne besede | Etnologija, Obalna regija, Spomini |
Žanr | spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Piran = Pirano, 2007 |
Založba | Mestna knjižnica |
Ključne besede | Etnologija, Obalna regija, Spomini |
“Zazrite se v stvarnost, ki jo živite. Zgodbe, ki jih boste našli v njej, ne morejo nikoli priti iz knjig. Izhajajo iz pripovedi prič.” Tako je Špela Pahor v uvodu citirala misel iz knjige Ženske, ki tečejo z volkovi, kar je bila pika na i, da se je lotila zbiranja življenjskih pripovedi Pirančanov. Tako je nastala njena etnološka diplomska naloga z naslovom Po poti nekaj življenj – življenjske zgodbe Pirančanov (2006), ki je bila izhodišče za pričujoče delo. Temu sta sledili še dve knjigi: Srečanje v Piranu 2 (2011) in Srečanja v Piranu 3 (2014). Mesto Piran pa je avtorica prikazala skozi življenjske pripovedi njegovih prebivalcev tudi v svojem magistrskem delu (2016).
23 pričevanj, 23 življenjskih usod, 23 intimnih zapisov bralca popelje v skrivnost človeške duševnosti, v unikatnost vsake življenjske zgodbe. Vse skupaj pa tvorijo zanimiv mozaik piranske, predvsem etnološke zgodovine 20. stoletja. Mdr. je veliko povedanega o času 2. svetovne vojne (tudi o obdobju po njej), ko se je iz Pirana izselilo veliko pripadnikov italijanske narodnosti. V prazna stanovanja pa so se naselili ljudje iz drugih koncev Slovenije pa tudi iz bivše Jugoslavije. Tako smo priča bogastvu različnosti (v narodnostnem, poklicnem, socialnem … pogledu), vse zgodbe pa povezuje ljubezen do Pirana. Čeprav brez težav (npr. infrastrukturnih) ni šlo in ne gre, pa je, kot je povedal eden od informatorjev, “Piran tako lep, da vse te težave premagaš.”
Objavljeno: 07.09.2016 17:31:33
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:31:24
Posebno v jeseni so nadvse lepi sončni zahodi, pordeči vse obzorje. Morje sem vzljubila v nekaj letih. Bolj me je pritegoval ozeleneli hrib. Sem pa premagala domotožje po moji Dolenjski. Zanimivo je opazovati, kako pristajajo večje ladje, kako priplujejo v pristanišče in izplujejo. Lepše od motornih čolnov, ki so hrupni, so jadrnice, manjše in velike, posebno še, če jih je večje število. Opazujem še ribiške barke in ribiče pri njihovem delu. Pregledajo in krpajo mreže. Pregledajo, kaj vse so ulovili. Izredno zanimiv je pogled na raznolikost dimnikov, teras. Komaj uganeš, h kateri ulici spadajo.
(str. 184-185)