Indijanska duša : [duhovno življenje Indijancev pred prihodom belcev]

“Beli osvajalci so ameriškega domorodca najpogosteje zaničevali zaradi njegove revščine in preprostosti. Mogoče so pozabili, da mu njegova vera preprečuje kopičenje bogastva in uživanje razkošja. Zanj – kot ta vsakega drugega poštenega in iskrenega človeka katerekoli rase in iz kateregakoli obdobja, od Diogena do bratov Frančiškanov, od montanistov do kvekerjev – je navezanost na lastnino predstavljala past, bremena kompleksne družbe pa vir nepotrebne odgovornosti in skušnjave. Poleg tega je eno vodilnih načel v njegovem življenju določalo, da mora sadove svojega dela in uspeha deliti s tistimi svojimi brati, ki so bili deležni manj sreče kot on. Na ta način je ohranjal svobodo svojega duha, ki je bil prost bremen napuha, pohlepa ali zavidanja, in izpolnjeval božansko voljo, ki je bila zanj izredno pomembna.
Nista bili torej nevednost in lahkomiselnost krivi, da ni ustanavljal stalnih naselbin in razvijal materialne civilizacije. Za nešolanega modreca je bila prevelika gostota naseljenosti mati vsega zla, tako moralnega kot fizičnega. Trdil je, da je hrana sicer dobra, a presitost ubija; da je ljubezen dobra, a sla uničuje; in nič manj kot kuge, ki se je redila v prenatrpanih in nesnažnih bivališčih, se ni bal izgube duhovnih moči, ki je nujna posledica pretesnih in prepogostih stikov s soljudmi. Vsi, ki so veliko živeli na prostem, vejo, da se v samoti zbira magnetna in živčna moč, ki se v gneči kaj hitro izgublja. Celo njegovi sovražniki so priznali, da ameriški Indijanec ne glede na okoliščine premore določene prirojene moči in samoobvladovanje, ki jim ni najti primerjave med drugimi ljudmi.”
(str. 18-19)