| Žanr | potopis |
| Narodnost | nemška literatura |
| Kraj in leto izida | Celje, 2006 |
| Založba | Društvo Mohorjeva družba |
| Prevod |
Mateja Ajdnik-Korošec |
| Ključne besede | Potovanja okoli sveta, Spomini |
Alma Maximiliana Karlin se je na svoje študijsko potovanje okrog sveta odpravila leta 1919 in ga nameravala uresničiti v treh letih, vendar se podaljšalo na dobrih osem let. Na ladjo se je vkrcala v Trstu s skromno prtljago, pisalnim strojem in pripravljenim desetjezičnim slovarjem ter se podala v Južno Ameriko, kjer je kot drobna belopolta ženska doživela veliko nevarnosti, predvsem s strani moških. Začela jih je imenovati »dvonožci«. Po bivanju v Srednji Ameriki, San Franciscu in Havajih je končno prispela na Japonsko, kjer se je dobro počutila, saj so bili Japonci do nje večinoma vljudni in spoštljivi. Kmalu se je odločila nadaljevati pot v Korejo in Mandžurijo, od tam pa na Kitajsko, Avstralijo in Novo Zelandijo. Zaradi krhkega zdravja jo je pomanjkanje hrane in denarja, trpljenje in nevarnosti na potovanju telesno precej oslabilo. Kot ženska, ki potuje sama – družbeni fenomen v tistem času -, se je srečevala z različnimi ovirami in odločila se je, da bo v knjigi predstavila svoje osebne izkušnje. Vpliv vsake dežele je občutila na svoj način. Na potovanju je morala vseskozi delati, da je lahko poplačala stroške, ki jih je imela na poti.
O njenem življenju in potovanju je posnet dokumentarni film z istim naslovom, ki je na 12. festivalu slovenskega filma v Portorožu 2009 dobil posebno priznanje za najboljši dokumentarni film in nagrado Vesna za najboljšo kostumografijo.
Objavljeno: 10.08.2016 13:08:51
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:31:06
“Vrgla sem glavo vznak in tako glasno zakričala, da sem se čudila tolikšni moči svojih pljuč. Dovolj glasno, da bi lahko zbudila vso Arequipo od mrtvih, a zbudila sem le majhnega dečka, ki je strahoma pogledoval v jarek. Človeška žival je še vedno čepela na meni in mi tiščala na usta svojo mesnato, od dela trdo roko. Mati narava mi je podarila zelo dobre zobe. Zarila sem jih v šapo. Žival me je izpustila. Zadala sem mu sunek ravno v trenutku, ko je govoril otroku, da bi ga pregnal, in bila sem na prostosti. Še preden me je uspel zgrabiti, sem stekla po pobočju navzdol in drvela na vso moč proti predmestju.”
in nato