Ne povej, kaj si sanjala
Žanr | družbeni roman, eksistencialistični roman, ljubezenski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2009 |
Založba | Tuma |
Ključne besede | Družbeni odnosi, Družbeni problemi, Ljubezen |
Žanr | družbeni roman, eksistencialistični roman, ljubezenski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2009 |
Založba | Tuma |
Ključne besede | Družbeni odnosi, Družbeni problemi, Ljubezen |
Kraji in imena v tej zgodbi nas postavljajo nekam v države vzhodne Evrope, vendar prav nedoločnost okolja bralca usmerja k razmišljanja o univerzalnosti odnosov, ki smo jim priča v tem romanu.
V tem kratkem romanu Ferija Lainščka spremljamo zgodbo Edvarda Luhajeva, ki je bil že kot otrok zapuščen in sedaj živi življenje brezdomca v Čertu. Njegovo dolgočasno preživljanje vsakdana spremeni njegov prijatelj Daks, ki mu ponudi, da za veliko vsoto denarja opravita umor invalida.
Denar je velika vaba, ki bi jima omogočila lagodno življenje, vendar je za popolno izvedbo tega umora potrebno imeti alibi. Zato Daks predlaga, da Edi poskuša narediti samomor, zaradi katerega bi prišel v lokalno umobolnico. Od tu pa bi za izvedbo umora pobegnil ter se potem neopazno vrnil.
Zgodba se po poskusu samomora in pristanku v umobolnici za Edija obrne v povsem nepričakovano smer, saj se v umobolnici sreča z Galino, ženo bogataša, ter z njo naveže pristen stik. Tudi Galina je nesrečna v svojem zakonu in v Ediju odkrije edino osebo, ki jo sprejema v njenih razmišljanjih. Vse to pripelje Edija do tega, da z Daksom ne želi več sodelovati pri umoru.
Žal pa ima tudi njegova zgodba z Galino slabo bodočnost, saj jo njen nasilni mož želi odvesti k psihiatru v Italijo. Temu se Edi upre in Galininega moža napade ter zaradi tega pristane v zaporu.
Za popoln zaključek zgodbe pa je roman najbolje prebrati.
Roman je sicer kratek, a poln razmišljanj in dilem, s katerimi se sooča človek današnjega časa.
Objavljeno: 05.08.2016 12:58:54
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:31:01
Po sprehajališču za dolgim sivim zidom psihiatrične bolnišnice Sikorski so kot sence tavali bolniki, ki so bili vsi do zadnjega oblečeni v modre halje in so si bili takole od daleč vsi podobni. Včasih si v ženski, potem kos e ti je približala, prepoznal moškega, včasih se je starka tako spremenila v dekle, vsi pa so na obrazih prinesli zastrto sled nekih poprejšnjih dogodkov, ki zagotovo niso bili lepi. No, prav midva, edina, sva imela tukaj prostor pod cvetočim drevesom. Ni šlo več za to, ali sva si ga pripravljena deliti, ampak ali sva želela biti tu skupaj.
Ampak – kako ji je bilo sploh ime?
»Jaz sem Edi.« sem torej rekel.
»Jaz pa Galina,« je odvrnila.