Zvok stvari, ki padajo

“Pa vendar je ta hrup že bil del mojega slušnega spomina. Od trenutka, ko je trak utihnil, od trenutka, ko je zvoke tragedije zamenjalo šumenje, sem vedel, da ga raje ne bi poslušal, hkrati pa sem vedel, da bo v mojem spominu odmeval za vekomaj. Ne, to niso bili moji mrtvi, nisem imel pravice poslušati teh besed (tako kot verjetno tudi nimam pravice, da jih v tej zgodbi ponavljam in jih nedvomno nekoliko potvarjam), a besede in glasovi mrtvih so me že odnašali, tako kot rečni vrtinec odnese utrujeno žival. Posnetek je poleg tega imel še moč spreminjanja preteklosti, saj Laverdejevo ihtenje ni bilo več isto, ni moglo biti isto, kot sem mu bil priča v Hiši poezije: zdaj je imelo gostoto, ki je prej ni imelo, zaradi preprostega dejstva, da sem jaz poslušal isto kot on tistega popoldneva na tistem mehkem usnjenem fotelju. Izkušnja, tisto, čemur pravimo izkušnja, ni popis naših bolečin, temveč zmožnost poistovetenja z bolečinami drugih.” (str. 89)