| Žanr | avtobiografski roman, družbenokritični roman, spomini |
| Narodnost | iranska literatura |
| Kraj in leto izida | Mengeš, 2004 |
| Založba | Ciceron |
| Prevod |
Andrej Poznič |
| Ključne besede | Islamizacija, Literarna kritika, Literarni liki, Spomini, Ženske |
Iranka Azar Nafisi, profesorica angleške književnosti, je predavala na Univerzi v Teheranu. Zaradi upiranja nošenju tančice je bila iz nje izgnana. Iz Irana se je izselila v tujino, kjer se je posvetila pisanju.
Vsak četrtek se avtorica knjige Azar Nafisi dve leti na skrivaj dobiva s sedmimi svojimi najbolj predanimi študentkami. Avtorica je zaradi nevzdržnih razmer v Islamski republiki Iran prekinila profesuro, k sebi domov pa povabila skrbno izbrana dekleta, da so enkrat tedensko brala dela literarnih klasikov. Njena dnevna soba, kjer so se dekleta sčasoma pričela sproščati in razkrivati svoj pravi jaz, je postala njihovo svetišče, njihova »neodvisna univerza«.
Branje Lolite pisatelja Nabokova za te študentke ni naključje. Gre za zgodbo o mladem dekletu, ki je bila močno vpeta v življenje starejšega moškega. Bralec te knjige spozna Lolito le skozi tega moškega. Popolnoma enako je teh sedem študentk poznanih v svetu le skozi moške, ki so v njihovem svetu. Na teh četrtkovih srečanjih tako ohranjajo in negujejo svojo individualnost, ki jo sicer njihov svet kaznuje.
Roman Prebiranje Lolite v Teheranu je knjiga avtoričinih spominov skozi literarno kritiko. Spreminja se s časom, a vendar je popolna zgodba ženskih doživetij pred, med in po iranski islamski revoluciji. Bralcu sporoča, kako je mogoče ostati veder navkljub tiraniji. Roman je preprosto hvalnica literaturi in njeni osvobajajoči moči.
Objavljeno: 27.07.2016 09:53:44
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:53
»Kako naj si takšen svet ustvarim zunaj sobe? Ne morem drugače, kot da spet zaposlim vašo domišljijo. Predstavljajmo si dekle, denimo Sanaz, ki zapušča našo hišo, mi pa jo spremljamo do njenega cilja. Poslovi se, prek oranžne majice in kavbojk si ogrne črno haljo, ruto si tesno zavije okoli vratu in skrije svoje velike zlate uhane. Pod ruto si porine še kljubovalne kodre košatih las, potisne zapiske v veliko torbo, ki si jo nadene na rame, in se odpravi. Za hip zastane še na vrhu stopnic in si navleče še tanke črne rokavice, pod katerimi se skrivajo nalakirani nohti. Sanaz spremljamo po stopnicah, skozi vhod in na ulico. Takoj opazimo, kako spremenjena sta njen korak in njena drža. Ve, da je zanjo najbolje, če je ne opazijo, ne slišijo, ne vidijo. Ne hodi pokončno, glavo potiska proti tlom in mimoidočih ne pogleduje. Hodi hitro in kakor odločno. Ulice v Teheranu in drugih iranskih mestih so polne miličniških patrulj, ki krožijo v belih toyotah – štirje oboroženi moški in ženska v patruljnem avtu, za njimi pa včasih še kombi. Imenujejo jih Božja kri. Po ulicah preverjajo, ali ženske na predpisani način nosijo svoje rute, ali niso morda naličene in ali niso v spremstvu moškega, ki ni njihov oče, brat ali mož. Sanaz hiti mimo napisa na zidu – citata Homeinija in Božje stranke: MOŠKI S KRAVATO JE AMERIŠKI LAKAJ, TANČICA PREK OBRAZA JE ŽENSKA ZAŠČITA. Pod napisom je z ogljem narisana podoba ženske: brezizrazen obraz, uokvirjen v čador. SESTRA MOJA, PAZI NA SVOJO TANČICO, BRAT MOJ, PAZI NA SVOJE OČI.«
(str. 31)
in nato