| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Trst, 1987 |
| Založba | Založništvo tržaškega tiska |
| Prevod |
Darja Lenardič |
| Ključne besede | Duhovnost, Identiteta, Indijanci, Indijanski pisatelji, Kultura, Magija, Mitologija, Običaji, Pripovedovanje, Staroselci, Zdravilnost, Življenjska modrost, Življenjski stil |
Leta 1954 rojena Karen Louise Erdrich spada med najpomembnejše domorodne pisatelje v Severni Ameriki. Piše prozo, poezijo in knjige za otroke. Prejela je že več prestižnih literarnih nagrad. Zdravilo za ljubezen je njena prva knjiga. Vsebinsko obsega obdobje šestedeset let življenja posameznikov iz majhne skupnosti Čipeva Indijancev. Nekaj poglavij je napisanih v tretji osebi ednine. Ostala poglavja so grajena na prvoosebnih pripovedih posameznih knjižnih junakov. Pripovedni slog dela temelji na ljudski pripovedni tradiciji severnoameriških staroselcev. V posameznih življenjskih pripovedih se prepletajo staroselska kultura, mitske zgodbe, vsakdanje življenje, družinski in sosedski medsebojni odnosi. Avtorica v zgodbe vključi tudi mlajšo generacijo iz mešanih družin, iz kakršne izhaja tudi sama. Prikaže prepletenost družinskih, klanskih in plemenskih skupnosti, politiko vlade v odnosu do staroselcev ter izgubo identitete in staroselske duhovnosti, ki ločuje starejšo in mlajšo generacijo.
Na ov. Svet knjige. , Prevod dela: Love medicine.
Objavljeno: 26.07.2016 12:17:26
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:52
“Babica,” sem rekel, “odkrit moram biti glede zdravila za ljubezen.”
Prisluhnila je. Vedel sem, da me bo poslušala tako, kot sem le jaz poslušal njo. Povedal sem ji za puranji srci in kako sem ju sam blagoslovil. Da je bilo tisto, kar sem uporabil kot zdravilo za ljubezen, prevara, potem pa sem ji skušal stvari pojasniti tako, kakor sem jih sam doumel.
“Ne vrača se k tebi zaradi zdravila za ljubezen, babica. Vrača se zaradi nečesa drugega. Ljubil te je mimo časa in razdalje, ker pa je odšel tako hitro, ni imel priložnosti, da bi ti povedal, kako te ljubi. Torej gre za pravo čustvo, ne pa za magijo. Nobeno srce iz veleblagovnice ga ne bi pripeljalo nazaj.”
Pogledala me je. Doživljala je leta in dneve, ki jih jaz nisem mogel, ker jih nisem poznal, in mi ni verjela. Lahko bi prisegel. Njen obraz pa je dobil določen izraz. Dobil je izraz matere, ki iz otroških oči pije nežnost.
“Lipsha,” je rekla, “vedno sem te imela najrajši.”
(str. 183)
in nato