Psssst – a si nova?

Avtorica pripoveduje o svojem življenju, delu, prijateljih, družini. Njene vsakodnevne stiske, strahovi, travme so se stopnjevale in sčasoma prešle v težko obliko depresije. Pregorelost se je kazala tudi na fizični ravni kot slabo počutje, bolečine v očeh in hrbtu, neznosni glavoboli, zakrčenost telesa, napetost mišic in vratu, šklepetanje z zobmi, stisnjene ustnice, potenje, rdečica, nespečnost. Njeni možgani so bili kot blokirani, spomin je sproti izginjal. Pogovorom ni zmogla slediti, ni jih razumela, ni vedela, zakaj se smejijo. Vsak pogled jo je bolel, kot bi ji v telo zabadali nože. Želela si je samo samote, počitka in spanja. Opisuje tudi svojo pot zdravljenja, pomen branja dobrih knjig, poslušanja glasbe, likovne dejavnosti, sprehodov v naravi, empatije zdravstvenega osebja in predvsem razumevanja in sočutja družinskih članov in prijateljev. Knjiga prinaša spoznanje, da nihče ni kriv za svojo bolezen. Vsak lahko zboli za rakom in vsakega od nas lahko doleti duševna bolezen. Takrat ne pomaga, če nas trepljajo po rami in nam govorijo, naj se spravimo k sebi in naj na življenje gledamo z rožnatimi očali. Ta tekoče in razumljivo napisana izpoved je tudi dragocen prispevek k destigmatizaciji in detabuizaciji duševnih bolezni.


Ov. nasl., 400 izv.