| Žanr | esej, kratka zgodba, spomini, življenjepis / biografija |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Celje, 2003 |
| Založba | Mohorjeva družba |
| Prevod |
Manca Šinko Kastelic |
| Ključne besede | Ljubezen, Meditacija, Morje, Otroštvo, Počitnice, Prijateljstvo, Spomini, Ustvarjalnost, Zadovoljstvo, Zakonsko življenje, Ženske, Ženskost, Življenjska modrost |
Ameriška pisateljica in pilotka, ki je leta 1930 kot prva ženska v Ameriki dobila licenco za pilotiranje jadralnih letal. Njen mož, Charles Lindbergh je bil prav tako pilot. Bila sta prva, ki sta z letalom preletela pot od Afrike do Južne Amerike in preučevala polarne zračne poti iz Severne Amerike do Azije in Evrope. Ko so ugrabili in ubili njunega prvega otroka, sta se preselila v Evropo. Zaradi vojne sta se vrnila v ZDA. Živela sta mirno družinsko življenje in pisala knjige. Anne Morrow Lindbergh je v poeziji in prozi pisala o ljubezni, zakonu, miru, samoti in zadovoljstvu, zanimala jo je tudi identiteta žensk in pomen ženskosti. Dar morja je njena najbolj znana in priljubljena knjiga, kjer razmišlja o ženskah v vseh obdobjih življenja, od otroštva do starosti.
Prevod dela: Gift from the sea.
Objavljeno: 15.07.2016 12:13:51
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:48
Človek ne more zbrati vseh lepih školjk na obali. Zbere jih lahko le nekaj in lepše so, če jih je malo. Ena mesečeva školjka je lepša kot tri. Na nebu je en sam mesec. En dvojni sončni vzhod je dogodek, šest jih je že niz, kot teden šolskih dni. Postopoma se človek znebi odvečnega in ohrani le dovršene primerke; ne nujno redke školjke, ampak popoln primerek njegove vrste. Postaviš ga posebej, samega zase, obkroženega s prostorom, kakor otok.
Kajti samo, če je njen okvir prostor, lepota vzcveti. Samo v prostoru so dogodki in predmeti in ljudje enkratni in pomembni – in zato lepi. Drevo pride do izraza, če je za njim prazen obraz neba. Nota v glasbi postane pomembna zaradi tišine, ki jo obkroža. Sveča cveti v prostoru noči. Celo drobne in vsakdanje stvari postanejo pomembne, če jih oblije prostor, kakor nekaj jesenskih trav v kotu orientalske slike na sicer praznem platnu. (str. 87-88)
Tudi Cerkev je imela že od nekdaj veliko moč osredinjanja za ženske. Koliko stoletij so imele ženske tisto tiho uro, ko jih ni moglo nič zmotiti, ko so se lahko zbrale. Nič čudnega, če je bila ženska glavni steber Cerkve. Tu je imela vse ugodnosti lastne sobe, časa za samoto, tišine, miru, vse obenem in sprejeto z odobravanjem tako družine kot skupnosti. Tu je nihče ni mogel zmotiti z brezobzirnim klicem “mama”, “žena”, “ljubica”. Tu je bila ženska končno in na globlji način cela, ne razpeta med tisoč nalog. V tisti uri se je lahko vsa in v celoti predala bogoslužju, molitvi, občestvu in bila v celoti sprejeta. In v tem dajanju in sprejetosti se je prenovila, vrelci so se spet napolnili. (str. 37-38)
in nato