| Žanr | dnevnik, spomini, življenjepis / biografija |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | Tržič, 2009 |
| Založba | Učila International |
| Prevod |
Jana Zidar |
| Ključne besede | Dokumentarno gradivo, Judje, Koncentracijska taborišča, Spomini, Spominske knjige, Vojna, Zgodovina |
Hélène Berr se je rodila leta 1921 v Parizu, v stari francoski družini judovskega rodu. Po končani srednji šoli in maturi je diplomirala iz angleškega jezika in
literature. Od leta 1941 je v okviru skrivne organizacije Entraide temporaire pomagala oskrbovati judovske otroke. Naslednje leto je začela pisati dnevnik. Leta 1942 so nacisti začeli preganjati tudi njeno družino. Marca 1944 so jo skupaj s starši deportirali v koncentracijsko taborišče. Nekaj dni preden so Angleži osvobodili taborišče Bergen-Belsen, je Hélène Berr umrla. Dnevnik je posvetila svojemu zaročencu Jeanu Morawieckemu. Rokopis je za knjižno objavo uredila Mariette Job. V spremni besedi je zapisala: “V kuverti iz močnega ovojnega papirja sem odkrila več listov iz šolskih zvezkov, nedotaknjenih; ta dolgi dnevnik, ki tudi s svojo obliko razkriva Hélènino osebnost, je napisan na roko, odstavek za odstavkom, skoraj brez napak, brez popravkov. Besedilo je čudno jasno, misel se razvija brez vsakršnega omahovanja, v popolnem ravnotežju misli in čustev.” (str. 229)
Prevod dela: Journal. , Spremna beseda / Patrick Modiano: str. 7-12. , Zaseženo življenje / Mariette Job: str. 225-230. , Seznam knjig Hélène Berr: str. 233-236.
Objavljeno: 14.07.2016 13:14:21
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:46
Spomin na babico je vesel, najprej zato, ker je umrla le zato, ker je končala svoje življenje, in v neizogibnem je velika lepota. Mi moramo na fenomen življenja in smrti gledati kot na nekaj neizogibnega. Ko to razumemo, sprejmemo. Ne sprejemamo pa zločinske norije ljudi, ki umetno širijo smrt, ki se pobijajo med seboj, čeprav smrt pripada Bogu.
Vesel pa tudi zato, ker je v mojem spominu le njena vesela prijaznost, ne morem si je zamišljati drugače. Za seboj je pustila le spomine na srečo, zaradi katerih se vsakič ob misli nanjo srce napolni z nežnostjo. (str. 191-192)
in nato