| Žanr | govor, poetična proza, poučna kratka proza, spomini |
| Narodnost | Književnost različnih narodov, literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 1988 |
| Založba | F. Burgar |
| Ključne besede | Dokumenti, Ekologija, Etnologija, Etnopsihologija, Govori, Indijanci, Način življenja, Narava, Pisma, Vzgoja, Zgodovina |
V knjigi so zbrani govori in pisma indijanskih poglavarjev iz različnih plemen severne in južne Amerike (Odžibvejci, Huronci, pleme Mikmak, Irokezi, Hunkpapa Teton Su, Šoni, Čerokezi, Hopi, Pankararo, Kogi, Šošoni, Čejeni…). Izvemo veliko o njihovem načinu življenja, vzgoji odnosu do narave in stvarstva. Nekaj strani je posvečenih tudi zapisom belih osvajalcev, kot sta bila Krištof Kolumb ali general Jeffrey Amherst. Zanimivi so odlomki iz knjig, ki so jih napisali Indijancem naklonjeni Bartolome de las Casas, Michel de Montaigne, slovenski misijonar Friderik Irenej Baraga, slikar George Catlin… Knjiga, iz katere bi se morali učiti, če ni že prepozno.
Spremna beseda / Franc Burgar, Majda Kuželički-Burgar: str.124-127. , Bibliografija: str. [128]
Objavljeno: 12.07.2022 12:54:40
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:49:58
“Spoznal sem, da um belca ne čuti do narave tako kot um Indijanca, in menim, da je tako zaradi razločka v vzgoji v otroštvu. Pogostoma vidim bele dečke, kako se zbirajo na mestnih ulicah ali na cestah, se suvajo in neumno potiskajo sem in tja. Veliko časa zapravijo za brezciljno postopanje, ne da bi njihove naravne sposobnosti videle, slišale ali čutile raznovrstno življenje, ki jih obdaja. Nobenega zavedanja, nobene izostrenosti, nobenega posluha nimajo in ta topost daje poln razcvet grdemu vedenju; jemlje jim naravno ravnovesje in spodbudo. Nasprotno pa so indijanski dečki, ki so vzgajani naravno, pozorni do svoje okolice; njihovi čuti niso zoženi le na opazovanje drug drugega in ne morejo prebiti celih ur, ne da bi kaj videli, kaj slišali in kaj mislili. Opazovanje se je vselej bogato obrestovalo; zanimanje, čudenje, občudovanje se je razvijalo, zavedali so se dejstva, da življenje ni le človeški izraz; da se izraža v množici oblik. To zavedanje je bogatilo dakotsko življenje. Življenje je bilo živo in utripajoče; nič ni bilo nepomembnega ali vsakdanjega. Indijanec je živel – živel v pravem smislu – od prvega do zadnjega diha.
(str. 121)
in nato