| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2006 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Srednji svet |
| Prevod |
Dušan Ogrizek |
| Ilustracije |
Gail Garraty |
| Ključne besede | Fantastika |
Dogajanje v Atuanski grobnici je postavljeno na otok Atuan, ki leži na vzhodu Zemljemorja, v Kargadski deželi. V njej se razkrije izgubljena druga polovica Erreth-Akbejevega prstana, ki ga je Ged za darilo ob slovesu dobil od izgnane starke na samotnem otoku, kamor ga je s slepilom zvabila Senca. Skobec manjkajočo polovico išče zaradi izgubljene devete rune, ki je ključ do miru. V grobnici Skobca zasači svečenica grobnice, Zmeraj-znova rojena Arha, ki je prepričana, da je Ged s svojim prihodom oskrunil Podgrobje in mora za kazen ostati v labirintu podzemlja.
Fantastični svet Ursule Le Guin je sijajno domišljen in moč njenega pripovedovanja je mojstrska.
Atuanska grobnica je drugi drugi del sage o Zemljemorju, ki v slovenščini obsega 6 knjig. Po besedah avtorice jih je treba videti kot dve trilogiji, za prve tri: Čarovnik iz Zemljemorja (1968), Atuanska grobnica (1971) in Poslednja obala (1972) avtorica pravi, da so najboljše, kar je kdaj napisala. To so zgodbe o odraščanju, ki so prežete s taoističnim pogledom na svet in so namenjene zlasti najstnikom. Tehanu (1990), Zgodbe iz Zemljemorja (2001) in Drugi veter (2001) so namenjene predvsem odraslim bralcem.
Objavljeno: 11.07.2016 14:37:51
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:42
»Čarovnik!«
Nič se ni zganilo. Je mar mrtev? Kaj ni bilo v njem nič več življenja kot toliko? Prezirljivo je prhnila; srce ji je močneje udarilo.
»Čarovnik!« je zaklicala in njen glas je zvonko odmeval skozi praznino pod njo. Zganil se je, počasi sedel in se zbegano ozrl okrog sebe. Čez čas je pogledal navzgor in zamežikal, ko je uzrl drobceno laterno, visečo izpod stropa. Pogled na njegov obraz je bil strašljiv, bil je ves zabuhel, počrnel, kot je obraz mumije.
Položil je roko na palico, ki je ležala na tleh poleg njega, a na njenem lesu ni vzcvetela luč. V njem ni bilo nobene moči več.
»Ali bi rad videl zaklad Atuanske grobnice, čarovnik?«
Utrujeno se je ozrl kvišku, skozi priprte oči pogledal v svetlobo njene laterne, ki je bila edino, kar je videl. Čez čas je enkrat prikimal, obraz pa mu je pri tem trznil in se spačil v nekaj, kar je bil morda ponesrečen poizkus nasmeha. (Str. 85)
in nato