| Žanr | spomini, življenjepis / biografija |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Celje, 1995 |
| Založba | Mohorjeva družba |
| Ilustracije |
Slavko Kores |
| Ključne besede | Afriška ljudstva, Arabci, Ekologija živali, Etnologija, Humor, Ljudska modrost, Spomini, Veterinarstvo, Zdravljenje, Živali, Življenje, Življenjska modrost |
Veterinar po srcu in duši v drobni knjižici obuja spomine na svojo poklicno pot, povezano s skrbjo za živali. Nemirni duh ga je iz Lenarta v Slovenskih goricah pripeljal v maghrebske dežele, Tunis in Maroko. Ivan Rapoc slika življenje v obeh domovinah, drobne dogodke, ljudi in njihove navade preprosto, s človeško toplino in humorjem. Z živalmi, ki jih je zdravil, ali jim pomagal pri kotitvi, je znal vzpostaviti tako poseben stik, da se je zdelo, kot bi mu govorile v človeškem jeziku.
Objavljeno: 08.07.2016 13:54:05
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:40
Nato je dva dni počival; nisem dovolil, da bi ga kdorkoli vznemirjal.
Prišla je ura slovesa.
Zarana, še v jutranjem hladu, sem stopil v oboro in obstal; polglasno sem mu govoril, da je čas, da se vrne k svojim v Pireneje. Poslušal me je in dozdevalo se mi je, da je v njegovem pogledu več kot prijateljska naklonjenost, drobec hvaležnosti…
Nekajkrat je zaplahutal s krili in nato pristal na iztegnjeni roki; čvrsto je zaril kremplje v laket, kot da bi mi hotel krepko stisniti roko v pozdrav… odnesel sem ga na plano in zamahnil z roko; razpel je mogočna krila, zaokrožil nad menoj in nato v vse večjih in višjih krogih… in potem se je usmeril proti severu, proti Pirenejem…
Točka na obzorju; ostal sem sam. (str. 57)
in nato