Kosovel in sedem palčkov : arhaične pesmi
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Vnanje Gorice, 2015 |
Založba | Kulturno-umetniško društvo Police Dubove |
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Vnanje Gorice, 2015 |
Založba | Kulturno-umetniško društvo Police Dubove |
Iztok Osojnik je pesnik, doktor znanosti, antropolog, zgodovinar, komparativist, filozof, slikar, pisatelj, esejist, prevajalec, predavatelj, urednik, ustanovitelj in organizator številnih mednarodnih in domačih ustanov, gibanj, prireditev, alpinist, turistični vodnik in popotnik. Študiral je v Ljubljani, v Osaki in v Kopru. Ima 28 pesniških zbirk, 5 romanov, 2 zbirki esejev in znanstveno monografijo. Vodi Poletno rezidenco Vermont Collegea v Sloveniji, Mednarodno pesniško-prevajalsko delavnico Zlati čoln in drugo. Prejel je veliko domačih in tujih nagrad.
Pesniška zbirka Kosovel in sedem palčkov je predvsem dolgoverzna. Neposredna. Samozaverovana. Svojstvena. Svobodna v pesniški govorici. Humorno nakazuje absurdnost sveta in bivanja, votlost človeške vsakdanjosti in disidenco na drugi strani roba. Navezuje se na dogodljajčke in osebe iz vsakdanjosti, kot so Mlade rime v Menzi pri Koritu, 50 odtenkov takšnih in drugačnih obrazov anahronistične in hkrati zelo nevedne slovenske realnosti. Na trenutke zelo dnevniški, je Osojnik kot vedno tudi v pričujoči pesniški zbirki samosvoj. Odmaknjen, duhovit, zgovoren, katarzičen. Indici realnosti se prepletajo z močjo metaforike besed, ki ne zapadajo v minimalizem, temveč s svojo preprosto močjo potegnejo bralca v nenehno branje avtorjevih zapisov, naj bodo pesniški, prozni ali esejistični.
Objavljeno: 28.06.2016 14:46:17
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:33
“Iz povedanega je jasn videt,/da sem en super pesnik, ko me bere povprečen bralec, se mu/ rezveže srce in zauka na ves glas, da odmeva od špika in široke peči/do gašerbruma in kančengzonge. Hoj, brezciljni tujec v tujem mestu,/ esto mu odpre srce, urban alpinist,/nobenmu domačinu se meest tko ne preda,/ men pa v dušo in samo zaledenelo prepihano srebro, nekakšen kognitiven/eksistencialen steklarski stajne,/ne dab se komu mudil kaj zaključevat. A je to dovolj …” (str. 22)