Pater Jean-Philippe v tej knjigi opisuje svoje težko otroštvo, starše, ki so ga zanemarjali, odnose v družini, s starši, bratom in sestro, šolske dni in vajeniško dobo, ko se je učil za peka. Iskreno pove, kako zelo težko se je učil v šoli, opisuje vse stranpoti, na katerih se je znašel, iskanje identitete, stike z dekleti, bežne zaljubljenosti. V tovarni Peugeot, kjer se je zaposlil, je spoznal pravo prijateljstvo in vrednote katoliške vere, ki jo je prej zavračal. Profesorji na univerzi, kjer je študiral teologijo in filozofijo, so zbudili njegov um, naravno radovednost in zanimanje za svet in duhovna vprašanja. Kot duhovnik je najprej delal z ljudmi s posebnimi potrebami, nato z odvisniki in zaporniki in slednjič s prostitutkami na obrobju Pariza. To je pretresljivo pričevanje o trpljenju najbolj preziranih, ki jih je naša družba potisnila na rob ali zavrgla, a jim pater Jean-Philippe dobrotljivo in sočutno prisluhne, pomaga, stoji ob strani in jim s tem vrača dostojanstvo božjih otrok. Na vprašanje, kateri je najstarejši poklic, pater odgovarja – biti mama. Ošvrkne dvoličnost, sprenevedanje, zatiskanje oči pred trpljenjem in udobje “spodobnih” kristjanov in prostodušno prizna, da v delu njegove duše prebiva komunist. Piše tudi o svoji duhovni poti in oblikovanju značaja. Nekdaj divji ulični otrok, prestrašen, jezljiv in nezaupljiv zaradi slabih izkušenj, se je postopoma naučil ravnati mirno in premišljeno, še vedno pa včasih potrebuje psihološko pomoč. Njegovo res odlično pisanje odlikujeta tudi iskrivost in igriv humor.
Objavljeno: 28.06.2016 10:40:39
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:31