Dragulj
Žanr | fantastični roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Tržič, 2016 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Lidija Kreft |
Ključne besede | Fantastika |
Žanr | fantastični roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Tržič, 2016 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Lidija Kreft |
Ključne besede | Fantastika |
Violet Lasting je šestnajstletna surogatka, nadomestna mati za hčer vojvodinje Jezera, ki je ena od štirih ustanoviteljskih hiš Osamelega mesta. Živi v Dragulju, središču in domu vladajočega razreda. Ima vse in nič. Lahko je najboljšo hrano, nosi razkošne obleke in dragulje, ima svojo dvorno damo … nima pa svobode. Ne more sama odločati o svojem življenju, niti o svojem telesu. Od dražbe naprej je številka 197. Vzgojena in pripravljena je za to, da bo rodila otroka in pri tem – umrla. Znotraj Dragulja mora Violet zbrati vse svoje moči, da bo lahko preživela in zbežala. A iz Dragulja gre surogatka lahko le preko krematorija in Violet ne namerava čakati, da bi jo odpeljali vanj. Moč za boj ji vlivata prijateljstvo in ljubezen in oklene se vsakega upanja, četudi ji pomeni le skromen obet za boljše in človeka vrednejše življenje.
Amy Ewing je dokončala visokošolski študij na Univerzi v New Yorku in magistrirala na The New School iz pisanja za otroke in mladino. Dragulj se je začel kot magistrska naloga in postal njen prvenec. Zgodba o Violet Lasting se nadaljuje z Belo vrtnico.
Objavljeno: 27.06.2016 21:41:52
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:31
»Ta obleka je tako … preprosta…« reče.
»Se opravičujem, milady,« reče Cora in se prikloni. »Lahko jo preoblečemo.«
Vojvodinja zamahne z roko. »Ne, ni časa.« V črnih petah stopi k meni, njene oči so v isti višini kot moje. V rokah ima nekaj srebrnega. »Večinoma mi to ni všeč, pa tega tudi potrebujem ne,» reče in dvigne srebrno stvar. »Toda nekateri ljudje bodo izkoristili vse, samo da bi me oblatili. Če se boš lepo vedla, tega nikoli več ne bom uporabila, razen če bo res nujno. Me razumeš?«
Sploh ne razumem, toda njene besede me plašijo. Nato odvije srebrno stvar in v želodcu me stisne. Povodec je.
»Saj boš pridno dekle, kajne?« zaprede. V glavi kričim, da je to narobe, da je to grozno, toda mišice so mi otrpnile, zato obstanem na mestu, srce pa mi udarja ob rebra, kakor da bi poskušalo uiti. Vse kar zmorem, je, da strmim.
Polkovni vojaki stopijo naprej, kakor da bi pričakovali, da bom pobegnila, toda vojvodinja dvigne roko. »Ne,« zamrmra, njene temne oči so na mojem obrazu. »Stopite nazaj. Razume.«
Proti vsemu, kar sem, proti vsem vzgibom, ki jih imam, vojvodinji dovolim, da mi srebrni povodec pripne na žametno ogrlico. Del mene je še vedno v šoku. Del mene si ne želi, da bi me še enkrat udarila ali bi me k nošenju prisilili polkovni vojaki. Toda del mene razume, ko si vojvodinja okrog zapestja zapne zapestnico, pripeto na dolgo srebrno verižico, ki naju zdaj povezuje. Razumem, da ima svoje namene in da sem jaz del teh namer, saj s to gesto jasno kaže, da sem njena last. (Str. 102-103)