Trpljenje kneza Sternenhocha : groteskni romanet
Žanr | družbenokritični roman, filozofski roman |
Narodnost | češka literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
Založba | Modrijan |
Zbirka |
Nostalgija |
Prevod |
Urša Cvahte |
Ključne besede | Družbeni konflikti, Družbeni procesi |
Groteska o meščanski družbi
Trpljenje kneza Sternenhocha je kratek roman s podnaslovom Groteskni romanet. Deluje čisto sodobno, čeprav je bil objavljen leta 1928, nekaj tednov po avtorjevi smrti. Beremo dnevnik kneza Sternenhocha, ki je prvi ljubljenec in svetovalec cesarja, steber nemške države in neznansko bogat. Ima se za lepega, z nekaj hibami, na primer škili, nima zob in las, šepa. Njegova prihodnost je videti svetla, dokler ga ne priklene nase grdo, nenormalno zadržano dekle Helga, nižjega stanu in s krutim otroštvom. Ne ljubi je, začaran je od nje. Poročita se. Helga po rojstvu sina oživi. Njena živost je iztirjena, demonska, saj zverinsko umori otroka, v njem vidi moža, in pokonča svojega očeta. S Sternenhochom začneta ples groze in norosti. Podivjana Helga si želi potovati, pripelje divje živali, druži se z gospodovalnimi moškimi. Sternenhochu prekipi in jo zapre v ječo enega svojih gradov, kjer naj bi umrla od lakote. Potone v norost in ne ve, ali je žena umrla, ali ne. Demona se mu nenehno prikazuje in trka na njegovo vest. Nazadnje tudi on umre v ječi stolpa iz banalnega razloga. Zgrudi se na njeno truplo, si z njeno nosno kostjo rani obraz in umre zaradi zastrupitve krvi. Takrat je že Nadnorec z veliko dobrimi idejami. Skozi roman se navdušujemo nad lucidnimi, navdihujočimi mislimi o bistvenem, o življenju, pomenu posameznika kot subjekta. Med branjem nam je prihajal na misel davno prebrani Voltairov Kandid ali Optimizem. Zdi se kot bi Kandid stal na začetku neke dobe, ko je bilo treba brzdati zanos prihajajočega novega, Trpljenje kneza Strnenhocha pa govori o nujnosti in banalnosti propada te iste dobe. Romanu je dodana imenitna spremna beseda Polone Balantič. Ladislava Klimo umesti v dobo avantgarde, med vrstnike, Franza Junga, Sigmunda Freuda, Carla Junga in Otta Grossa. Klima je živel podobno anarhično in vagabundsko kot slednji. Njegova prva pozornost je bila namenjena filozofiji. Razvijal je radikalni subjektivizem, v katerem sta bistvena subjekt in njegova volja. Živel je v nasprotju z meščansko moralo in ureditvijo, bil je njen odklon. Utonil je v pozabo. Postal pa je oporna točka povojnim češkim disidentom in rock glasbenikom, ki so okostenelemu komunističnemu režimu nastavljali ogledalo podobno kot NSK v osemdesetih letih pri nas. Danes se Klimo ponovno odkriva.
Objavljeno: 23.06.2016 11:08:56
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:29
»Ljubezen je mehka svinja, mržnja je vse! Ni veliko mržnje, kot je rekel neki slavni pes: Jaz! Pravzaprav vse, kar nisem Jaz, misliš, da si ti, a tudi to je le bedasta zmota! Zmota Vseidiotizma mržnje je velika! Zmota, da poleg mene obstaja še kaj! Vse to je pasje vesolje. Treba ga je zdrobiti. Mož moj, mrtev si kakor jaz, moralni pes si, kot vsi moški! Dobojevala bom svoj boj brez tebe, pljuvam nate! Le Ženska je Moški! – – Dovolj nedostojnih besed s teboj, podgana iz kloake! Seznanjen si s smrtjo, od vseh najstrašnejšo, Tvor, verjemi: le temu, da z mojimi mačkami v Sausteinu ravnaš znosno, se imaš zahvaliti, da še vedno smrdiš na svetlobi tega vašega gnojnega sonca! Toda ko bom izvedela, kakšno udeležbo si imel v ječi svojih izprijenih prednikov, mi verjemi, da te bom vrgla v najgroznejšega izmed peklov, jaz, Kraljica Peklov, jaz, Kraljica Nebes, jaz, Kraljica Večnosti!«
(str. 114-115)