Vsi so zaposleni

Ariane je pila, plesala, se smejala. Modra obleka, rdeče srce. Lepa poroka. Pijača, ples in zaupnosti. Za to priložnost so najeli grad. Grad je morda pretirano – malo večjo kmetijo z velikimi sobanami, debelimi zidovi in nizkimi stropovi. Ariane je veliko pila, veliko plesala in se še več smejala. Nikoli ni nikomur uspelo, da bi jo vzgojil, da bi ji privzgojil lepo obnašanje. Lepo obnašanje je žalostno obnašanje. Ariane pa ni bila nadarjena za žalost. Ljubila je in želela je. Vse drugo je bilo brez pomena.
Življenje je tako kratko. Daj mi, kar imam rada. In rada imam samo resnico. Daj mi, kar si, ne meni se za tisto, kar so te naučili učitelji, pozabi, kaj se spodobi. To je bila Arianina čarobnost: čudežna polnost prisotnosti, sveža, preprosta, poenostavljena. Vzameš me, zapustiš me, predvsem pa mi ne soliš pameti, ne razlagaš mi, kakšna bi morala biti. Tudi jaz sem božji dar, tako kot ti. In o darovih se ne razpravlja. Življenje se odvija tako hitro, nekaj zanosa je pa že treba vnesti, ni res? Vsa Ariane je bila polna takih misli. Moža si je izbrala med desetimi možnimi.

»Stopila sta drug k drugemu, vsak je v dlaneh držal rdeče srce. Objela sta se, nato je Arianino srce padlo v razprte prsi gospoda Armanda, pluf, in srce gospoda Armanda je zdrsnilo v razpoko pod Adianino levo dojko, pluf.«