Krik Rdeče kapice

Malvina kot Rdeča kapica iz pravljice vsak dan nosi košarico s hrano k dedku. Le da je dedek v tej zgodbi zlobni volk. Namesto, da bi se igrala z najboljšo prijateljico Lizzy in se prepustila prvi zaljubljenosti, se mora skoraj štirinajstletna Malvina soočati s stvarmi, s katerimi se ne bi smel soočati noben otrok, a se žal mnogi. Dedek jo poljublja in se je dotika na neprimeren način. Kot pravi avtorica spremne besede Eva Hrovat Kuhar, med ljudmi vlada prepričanje, da so storilci večinoma neznanci, pa žal ni tako. Kar petinosemdeset odstotkov jih je iz otroku bližnjega okolja, znotraj ožje in širše družine. Zmotno je tudi razširjeno mišljenje, da so ogrožene predvsem najstnice; statistika nam ponuja žalostno sliko – velika večina zlorab se začne bistveno prej, v razcvetu otroštva. Tako tudi pri Malvini. Vsak petek mora po koncu glasbene šole čakati očeta pri dedku in babici. Babica se dedka boji in je preveč strahopetna, da bi se mu zoperstavila. Dopušča zlorabo in o tem molči. Babica čez čas zboli in na smrtni postelji ji mora Malvina priseči, da dedka ne bo izdala. Kljub temu Malvina spregovori o dedkovih poljubih, vendar pri starših in starejšemu bratu in sestri naleti na gluha ušesa. Mati se z večno migreno zapira v sobo, oče pa je užaljen, ker Malvina noče skrbeti za njegovega očeta. Neme krike Rdeče kapice sliši dedkova soseda, gospa Byczek, ki s svojimi zgodbami deklico spodbudi, da zbere dovolj moči in poguma, da zakriči na glas.