| Žanr | življenjepis / biografija |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
| Založba | Novi svet |
| Prevod |
Jasmina Rihar |
| Ključne besede | Krščansko življenje, Življenje, Življenjska modrost |
V knjigi avtorja predstavita življenjsko pot Madeleine Delbrêl in štiri njene spise. Rodila se je 24. oktobra 1904 v Mussidanu v Franciji. Čeprav starša nista bila verna, je hotela iti k prvemu obhajilu in obiskovala verouk. Družina se je nato preselila v Pariz. S sedemnajstimi leti je Madeleine postala ateistka, v srečanju z Jeanom Maydieujem pa se je ponovno začela spraševati o Bogu. Sodelovala je pri skavtih, pisala pesmi, sama se je začela izobraževati o religiji, filozofiji in umetnosti. Leta 1933 se je z dvema sodelavkama preselila v Ivry-sur-Seine, prestolnico francoskega komunizma. Pridružile so se jim še druge. Želele so pomagati revnim delavcem, zato se je Madeleine izšolala za socialno delavko. V šali je govorila, da »Gospod ni rekel: ljubi svojega bližnjega, le komunista ne!« Z njimi je sodelovala in si pridobila njihovo zaupanje. Ker je imela tako močno vero in trdna stališča, so jo spoštovali. Doživljala je veliko preizkušenj, smrti bližnjih, osamljenost, zaradi skrajne izčrpanosti je za nekaj trenutkov umsko oslabela. Vseskozi pa je tudi pisala. Ko so njeni spisi postali znani, so jo začeli vabiti na predavanja. S svojim življenjem in delom je nevede odprla novo pot, novo vejo v krščanskem življenju. Ko je 13. oktobra 1964 umrla, je bila cerkev v Ivryju polna ljudi, množica komunistov pa je stala zunaj, da bi ji v tišini izkazala čast. Po smrti je postala vse bolj znana tudi v drugih evropskih državah.
Prevod dela: La miséricorde selon Madeleine Delbrel.
Objavljeno: 18.05.2016 14:17:07
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:09
Mislim, da nikdar ne bom izvedela, ali je bila ženska, o kateri bom spregovorila, kristjanka.
Pred nekaj leti sem bila v tujini, v velikem mestu. Bile so to zadnje ure tistih nekaj dni, ki sem jih tam preživela.
Bila sem že skora brez denarja in zelo utrujena, občutila sem bolečino, ki je že mejila na tisto živalsko v naši razumni naravi. Bolečino smrti, več smrti, smrti, ki so bile iz istega mesa kot moje. Ne verjamem, da sem predstavljala kakršnokoli človeško kategorijo. Oblečena sem bila brez posebnosti in sama po sebi nisem vpadljiva.
Več ur sem hodila po ulicah, da bi dočakala vlak. Zakaj ne bi povedala, da sem jokala. Vseeno mi je bilo in čakala sem, da mine. Bila sem tujka. Neznanka. Z žalostjo, ki je skupna vsem ljudem, ki jim tečejo solze, kot pri nekaterih opravilih teče pot. Začelo je deževati. Bila sem lačna in kovanci, ki so mi ostali, so določali, kaj si lahko privoščim. Vstopila sem v zelo majhen bar, kjer so imeli tudi hrano. Izbrala sem, kar sem lahko kupila: solato. Jedla sem počasi, da bi bilo bolj hranilno in da bi se zunaj zlilo. Vsake toliko so se mi osušile solze. Kar naenkrat sem na ramenih začutila tolažečo, toplo roko in neki glas mi je rekel: “Vi na kavo, jaz jo podarim.” Bilo je popolnoma jasno. Ne spominjam se, kaj se je zgodilo potem. Na srečo, kajti trenutno mi ni do smeha. Že prej sem pogosto govorila o tej ženski, nanjo sem veliko mislila in zanjo molila z neusahljivo hvaležnostjo. Danes, ko iščem dobroto iz mesa in krvi, mi pride na misel prav ona. (str. 55-56)
in nato