| Žanr | družbeni roman, fantastični roman |
| Narodnost | angleška literatura, indijska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
| Založba | Sanje |
| Zbirka |
Sanje. Roman |
| Prevod |
Alenka Ropret |
| Ključne besede | Avtizem, Indijanski miti, Kapitalizem, Ljubezen, Nezemljani, Neznani leteči predmeti, Usoda, Življenje, Znanost, Znanstvena fantastika |
Britanski pisatelj, ki sicer živi in dela v ameriškem New Yorku, je v svoji četrti knjigi pred nas postavil ogledalo – v njem poleg usod in posledičnih prepletov zgodb štirih in več osrednjih likov, uzremo tudi sami sebe, svoja prepričanja, hrepenenja in trenutna življenja. Morda še najbližja nam je zgodba Lise in Jaza, zakoncev, ki se ubadata s svojim avtističnim sinom, ne rešujeta pa le njega in njegove usode pač pa tudi in predvsem svoj zakon. Vanj pa se vplete tudi usoda drugih, neštetih posameznikov, posebnih, drugačnih – tistih, ki verjamejo v obstoj drugih živih bitij v našem vesolju in tistih, ki zaradi posedovanja obilice kapitala še kako posegajo v življenja vseh ostalih. Njihova usoda (v tem ali pač v katerem od drugih, morda celo vzporednih časov) trči v delu ameriške puščave, ki so jo za svojo vzeli tisti, ki verjamejo, da obstaja več od življenja, ki ga živimo in civilizacij, ki jih poznamo. In kateri izmed vseh krajev, bi lahko bolj privlačil avtističnega fantka, katerega misli delujejo in se podijo po in v drugačnih, tujih sferah in svetovih? Branje, ki znanstveno razglabljanje o finančnih tokovih, denarju in NLP-jih poveže z misticizmom ameriških staroselcev in nas opominja, da naša usoda še zdaleč ni samo naša, naša dejanja pa vplivajo tudi na svet okrog nas in prek nas. Prebrano na dah in ob besednih/pisateljskih učinkih, ki spominjajo na filmske izdelke Quentina Tarantina.
Objavljeno: 17.05.2016 13:57:13
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:08
“Glasbeniki so kar igrali naprej. Dawn je bila glasba res všeč, čeprav ni bila prav nič podobna čemur koli, kar je navadno poslušala. “Kako se imenuje ta kraj?” je vprašala dekle, ki je sedelo poleg nje, ovito v navajsko odejo.
“To,” je reklo dekle, “je primarno prizemno središče Ashtarjevega galaktičnega poveljstva.”
“Kaj?”
“Naša skrivna zemeljska baza. In prva. Nekoč jih bo še veliko več.”
Dawn ni vedela, kako se odzvati na to, zato je prikimala in si potegnila lase z obraza, s čimer je hotela dekletu sporočiti, da jo zadeva zanima.
“Še veliko več baz,” je reklo dekle po premisleku. “Morda stotine. Ko se bomo prebili, se bo veliko več ljudi ponovno vključilo. Tako se bo čisto naravno pojavilo več baz. Bi rada pogledala skozi moja očala?”
Nosila je nenavadna očala, kot babičina, katerih leče so bile ploskovite kakor pri dragih kamnih. Dawn si jih je nadela. Ogenj se je razdrobil v drobce barv kot v prizmi.”
(str. 113)
in nato