Kjer šelestijo breze

»Iča je poiskala prostor na leseni klopi, sedla je, kovček pa je porinila pod klop, da ni bil v napoto. Naslonila se je nazaj in zaprla oči. Kmalu jo je trdo naslonjalo klopi začelo rezati v hrbet in ramena in vedela je, da jo čaka dolga in naporna pot. V vagonu je šumelo kot v čebelnjaku. Dišalo je po smolnatih sajah, po ognju, lesu in premogu. Vlaka se je držal poseben vonj, ki ga ni bilo zaznati nikjer drugje. In kakor da se je s tistim vonjem spojilo tudi pričakovanje nečesa lepega, ji je legel na dušo s posebno drhtečim tonom in ta občutek je ni zapustil do konca potovanja. Potniki, ki so se med seboj poznali, so se pogovarjali o vsemogočih stvareh. Z zaprtimi očmi je Iča vpijala domačo govorico in počasi, še preden se je vlak premaknil, se je začela zavedati, v kaj se spušča. Pod postajnim napuščem je stal prometnik ter na dolgo in rezko zažvižgal na piščalko. Lokomotiva je zasopla, najprej počasi, nato v vse krajših presledkih, iz svojega drobovja je izvlekla predirljiv pisk v pozdrav in vlak se je začel premikati; vagoni so škripali, klopi so škripale, še v oknih je nekaj ječalo, kot bi pritajen jok polzel iz rež ob steklu. Ko se je vlak zažrl v semiški tunel, so mimo oken letele iskre in strojevodja je spet pritisnil na okrogel zelen gumb in iz trobente lokomotive je planil krik, ki je prerezal temo predora po vsej dolžini. »Ču-ha, ču-ha, ču-ha, ču-ha …« je sopihala lokomotiva, kolesa pa so ob tračnice udarjala svoj ritem …«.
(str. 16-17)