Alpski bojevniki
Žanr | spomini |
Narodnost | kanadska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
Založba | Sidarta |
Prevod |
Gorazd Pipenbaher |
Ključne besede | Alpinizem, Slovenci, Zgodovina |
Žanr | spomini |
Narodnost | kanadska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
Založba | Sidarta |
Prevod |
Gorazd Pipenbaher |
Ključne besede | Alpinizem, Slovenci, Zgodovina |
Bernadette McDonald velja za veliko poznavalko svetovnega alpinizma, ki je napisala že precej pomembnih biografij s tega področja. Pri nas jo najbolj poznamo po knjigi o Tomažu Humarju (2008, v slovenskem prevodu 2009). Že takrat, ko je avtorica zbirala gradivo o Humarju, jo je presenetil fenomen slovenskega alpinizma, ki sodi v sam svetovni vrh.
“Alpske bojevnike” spremljamo od Joža Čopa, ki je leta 1945 skupaj s Pavlo Jesih prvi preplezal znameniti Osrednji – Čopov steber. V 60-ih letih se je začelo obdobje jugoslovanskega (v bistvu pa slovenskega) osvajanja Himalaje z Alešem Kunaverjem na čelu. Sledila je “zlata doba” našega himalaizma s slovitim Nejcem Zaplotnikom in drugimi alpinisti (Andrejem Štremfeljem, Stanetom Belakom – Šraufom ….). Predvsem Nejc Zaplotnik je s svojimi dosežki in knjigo Pot zaznamoval celo generacijo plezalcev, zato je povsem na mestu in obenem posrečena odločitev McDonaldove, da svoje delo preplete z navajanjem odlomkov iz Poti. “Zlati generaciji” naših junakov sledi nov rod plezalcev, ki ne prisegajo več na velike odprave, ampak se podajajo v stene v “alpskem slogu”: v navezi dveh ali sami. V tem kontekstu avtorica predstavi Toma Česna (predvsem do sedaj še nepojasnjen vzpon čez južno steno Lhotseja), Tomaža Humarja, Marka Prezlja …
Gre vsekakor za izredno zanimiv in pozornosti vreden pogled na slovenski alpinizem, ki je doživljal vzpone in padce, pretresale so ga afere in nesoglasja – pa vendar se naši osvajalci gora zaradi svojih osupljivih dosežkov upravičeno imenujejo “alpski bojevniki”.
Objavljeno: 11.05.2016 16:37:42
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:05
Mojca je zadovoljna z novim življenjem, toda nikdar ne pozabi na težavna prva leta po Nejčevi smrti in njegovo darilo, ki ji je olajšalo tegobe. “Pot” je posvetil prav njej: “Svojemu najboljšemu prijatelju na svetu, ženi Mojci.” “Vedno ko smo potrebovali denar, je doživela ponatis,” se je nasmehnila. “Tako je Nejc še naprej z nami … Ta majhna knjižica … še vedno živi. Ljudje jo berejo, in to je najbolj pomembno. Napisana je točno tako, kot smo v resnici živeli.”
(Str. 259)