Alpski bojevniki

Bernadette McDonald velja za veliko poznavalko svetovnega alpinizma, ki je napisala že precej pomembnih biografij s tega področja. Pri nas jo najbolj poznamo po knjigi o Tomažu Humarju (2008, v slovenskem prevodu 2009). Že takrat, ko je avtorica zbirala gradivo o Humarju, jo je presenetil fenomen slovenskega alpinizma, ki sodi v sam svetovni vrh.

“Alpske bojevnike” spremljamo od Joža Čopa, ki je leta 1945 skupaj s Pavlo Jesih prvi preplezal znameniti Osrednji – Čopov steber. V 60-ih letih se je začelo obdobje jugoslovanskega (v bistvu pa slovenskega) osvajanja Himalaje z Alešem Kunaverjem na čelu. Sledila je “zlata doba” našega himalaizma s slovitim Nejcem Zaplotnikom in drugimi alpinisti (Andrejem Štremfeljem, Stanetom Belakom – Šraufom ….). Predvsem Nejc Zaplotnik je s svojimi dosežki in knjigo Pot zaznamoval celo generacijo plezalcev, zato je povsem na mestu in obenem posrečena odločitev McDonaldove, da svoje delo preplete z navajanjem odlomkov iz Poti. “Zlati generaciji” naših junakov sledi nov rod plezalcev, ki ne prisegajo več na velike odprave, ampak se podajajo v stene v “alpskem slogu”: v navezi dveh ali sami. V tem kontekstu avtorica predstavi Toma Česna (predvsem do sedaj še nepojasnjen vzpon čez južno steno Lhotseja), Tomaža Humarja, Marka Prezlja …

Gre vsekakor za izredno zanimiv in pozornosti vreden pogled na slovenski alpinizem, ki je doživljal vzpone in padce, pretresale so ga afere in nesoglasja – pa vendar se naši osvajalci gora zaradi svojih osupljivih dosežkov upravičeno imenujejo “alpski bojevniki”.