| Žanr | esej |
| Narodnost | urugvajska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
| Založba | Sanje |
| Prevod |
Gašper Kralj Tina Malič |
| Ilustracije |
José Guadalupe Posada |
| Ključne besede | Analize, Kritično mišljenje, Latinoameričani, Mediji, Revščina, Socialna izključenost, Svetovna politika, Svetovna zgodovina, Svetovno gospodarstvo, Zgodovina |
Urugvajski pisatelj Eduardo H. Galeano, avtor odličnih in izvirnih del Odprte žile Latinske Amerike, Otroci dni in Knjiga objemov, v pričujočem delu kritično pretresa sodobni kapitalizem, globalizacijo, brezposelnost in revščino grozljivih razsežnosti, izkoriščanje delavcev, ki so bolj sodobni sužnji, zmanjševanje delavskih pravic, laži, ki jih razširjajo mediji, politične spletke in prevare, onesnaževanje narave, propadanje vrednot, kot so poštenost, solidarnost, pravičnost. Razkrinka, kako politiki in ekonomisti ob pomoči medijev na besedni ravni prikrivajo stanje sveta in ponudi recept: vse njihove besede je potrebno prebrati narobe. Tako v sodobnem slovarju neoliberalizma besedno zvezo “svetovna ekonomija” raje razumimo kot “organizirani kriminal”, “industrijski napredek” je sinonim za “ekološko onesnaževanje”, “globalizacija” je v bistvu “imperializem”, “tržno gospodarstvo” je v resnici “kapitalizem”, “materialno ogroženi” so milijoni revežev na robu preživetja, “fleksibilizacija delovnega trga” pa pomeni, da vas šef lahko kadarkoli odpusti.
Pisatelja, ki povezuje zgodovino, raziskovalno novinarstvo, leposlovje in politične analize, odlikuje pronicljivost, sočutje in tudi smisel za humor (trpek seveda).
Objavljeno: 09.05.2016 13:00:21
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:04
Nikdar še ni bolj držal stari pregovor, ki pravi: Prebrisani živi od bedaka, bedak pa od svojega dela. Po drugi strani pa nihče več ne govori delaj, in uspelo ti bo, ker mu nihče ne bi verjel.
Pravica do dela se spreminja v pravico, da delaš za toliko, kolikor ti hočejo plačati, in v razmerah, ki ti jih hočejo vsiliti. Delo je najbolj nekoristna razvada. Na svetu ni cenejšega blaga, kot je delovna sila. Medtem ko mezde padajo in se delavniki podaljšujejo, trg dela izloča ljudi. Vzemi ali pusti, vrsta je dolga. (str. 127)
Bil je čarovnik na harfi. Na kolumbijskih ravnicah brez njega ni bilo prave zabave. Da bi bila zabava zabava, je moral biti tam Mesé Figueredo s svojimi plešočimi prsti, ki so vedrili vzdušje in razvnemali noge.
Neke noči, na neki zakotni poti, so ga napadli tatovi. Mesé Figueredo je bil na poti na svatbo, sedel je na muli, na eni je bil on, na drugi harfa, ko so ga naskočili razbojniki in ga zmleli z udarci. Naslednjega dne ga je nekdo našel. Bolj mrtev kot živ je ležal na poti, same cape, umazane od blata in krvi, so ga bile. In takrat je ta človeška razvalina z ostanki glasu rekla:
“Vzeli so muli.”
In je rekla:
“Vzeli so harfo.”
In zajela sapo in se zasmejala:
“Niso pa vzeli glasbe.” (str. 260)
in nato