Zgodbe proti nespečnosti

Morda bo bralec ob prvem stiku s prozo italijanskega novinarja, televizijskega kritika, dramatika in pisatelja Achilleja Campanileja (1899-1977) dobil vtis, da gre za eksperiment. Še posebej, če bo začel brati na koncu, v tretjem delu slovenskega izbora. Campanille je namreč ob romanih in kratkih zgodbah pisal tudi dramske tekste. Nekatere izmed njih je naslovil “Tragedije v par replikah”. Sestavljene so zgolj iz enega ali nekaj stavkov. Bralec bi jih lahko razumel v obliki šal, saj bolj spominjajo na zbirko humorja kot pa na pravo dramska besedila. Podobo drame jim dajejo zgolj didaskalije, režijske opombe, ki so največkrat obsežnejše od samega dogajanja. So pa vsebinsko domišljene in dramske replike povezujejo v celoto. Kljub neobičajni kratkosti lahko vsakdo v njih prepozna ali vsaj zasluti “bistroumni nesmisel”, ki ga je avtor zvito skril med dve ali tri vrstice. Toliko o tretjem delu izbora. Prva dva z naslovi “Šparglji in nesmrtnost duše” ter “Priročnik za konverzacijo” so prave pripovedi, čeprav praviloma tudi niso daljše od treh strani. Nekatere resda “obvisijo v zraku” kot ugotavljajo Campanillejevi kritiki. Takšni sta zlasti “Šparglji in nesmrtnost duše” ter Sipice z grahom (slednja je upodobljena na platnicah slovenske izdaje), ob katerih bralec dobi vtis, da se avtor zgolj poigrava z domišljijo. Nekateri poznavalci ga zaradi takšnega pisanja, kot je omenjeno tudi v spremni besedi prevajalca Janka Petrovca, primerjajo z Beckettom. Bo pa zato večina drugih zgodb iz teh dveh delov znala osupiti. Zlasti konci so največkrat takšni, da tradicionalnega bralca vržejo iz tira. Mora pa priznati, da je imel pisatelj s svojim zaznavanjem absurdnih situacij še kako prav (Pantomima, Klic globine, Eskadrilja smrti, Spretni govornik, Življenje na filmu, Nagrada za skromnega, Telefonski nadlegovalec?, Usmiljenje …).