Tako živim zdaj
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Tržič, 2006 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Adriana Mezeg |
Ključne besede | Anoreksija, Vojna |
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Tržič, 2006 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Adriana Mezeg |
Ključne besede | Anoreksija, Vojna |
Petnajstletno Elizabeth – ali raje Daisy, saj pravi zase, da se nikoli ni počutila kot staromodna ali dostojanstvena kraljica, pošljejo na okrevanje v Anglijo. Za seboj pusti brneč hrup New Yorka, očeta z novo žensko in dojenčkom na poti in se počasi navaja na podeželsko življenje skupaj s svojimi nenavadnimi bratranci in sestrično. Sredi te idile jih preseneti vojna z okupacijo in vsemi strahotami, ki jih lahko takšno stanje prinese. Družino ločijo in s sestrično Piper jima uspe preživeti in se vrniti v zapuščeno družinsko hišo, kjer si oddahneta, ko med trupli ne najdeta bratov … Vojna zaznamuje vsakega po svoje in vsak se s posledicami sooča na svoj način.
Pretresljiva pripoved je polna intimnih razmišljanj in je napisana iskreno in humorno.
Za roman Tako živim zdaj je Meg Rosoff prejela Guardianovo nagrado za otroško literaturo (2004) in bila nominirana za Whitbreadovo nagrado za najboljšo otroško knjigo leta.
Objavljeno: 29.04.2016 12:00:15
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:59
»V naslednjih dneh sva ugotovili, kako skuhati juho iz vsega, kar sva lahko dali v lonec, in to je bilo veliko boljše, kakor da bi kuhali vsako stvar posebej. Por in krompir sta bila najboljše, in ko nama je zmanjkalo pora, sva uporabljali divjo čebulo. Na stran sva dali toliko, kot sva lahko shranili. V hlevu sta bili samo dve koriti narejeni tako, da vanju niso mogle priti miši, in eno sem že napolnila s krompirjem, drugo pa do polovice z oreščki in koruzo ter z zeljem. V resnici sva potrebovali ogromno hladilno-zamrzovalno omaro znamke Amana s predalom za led in avtomat z gazirano pijačo z rastlinskimi izvlečki. Zanimivo je bilo to, da nisem bila videti pretirano drugačna kot tistega dne, ko sem prišla v Anglijo, razlika pa je bila v tem, da sem zdaj lahko pojedla, kar sem lahko. Nekje vmes sem izgubila voljo do namernega stradanja. Deloma ne bi bila dobra stara Daisy, če se mi ne bi tek vrnil prav takrat, ko so se vsi drugi ljudje na svetu učili stradati, deloma pa se je zamisel, da bi hotel biti suh v svetu, polnem ljudi, ki so umirali zaradi pomanjkanja hrane, celo meni zdela neumna. Poglej, poglej! Vsaka vojna ima tudi svetlo plat.«
(str. 190-191)