Rojeni za večno življenje : Chiara Corbella Petrillo in njena zgodba
Žanr | življenjepis / biografija |
Narodnost | italijanska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
Založba | Družina |
Prevod |
Andrej Turk |
Žanr | življenjepis / biografija |
Narodnost | italijanska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
Založba | Družina |
Prevod |
Andrej Turk |
To ni roman, ampak resnična zgodba o ljubezni in zaupanju, da je življenje dar, ki se odpira v večnost. Chiara in Enrico sta običajen mlad par. Pred poroko se velikokrat prepirata in nekajkrat celo razideta. A vse to jima pomaga na poti dozorevanja. Svoje življenje postavita na trdne temelje vere in zaupanja v Boga. Kmalu po poroki pridejo preizkušnje. Prva dva otroka sprejmeta kot Božji dar, čeprav so jima zdravniki povedali, da ne bosta mogla živeti. Ko nosi tretjega otroka, zdravniki pri Chiari odkrijejo tumor. Chiara zdravljenje odloži za čas po rojstvu sinka, čeprav se zaveda, da s tem ogroža lastno življenje. Leto dni po rojstvu sina Francesca Chiara umre, stara komaj 28 let.
Pismo, ki ga je Chiara za prvi rojstni dan napisala sinu, je tudi njena duhovna oporoka. V njem mu sporoča, da je Ljubezen središče našega življenja, poslovi pa se z besedami: »Zavedava se, da si nekaj posebnega in da imaš veliko poslanstvo. Gospod, ki te od nekdaj ljubi, te bo vodil naprej po poti, če mu boš odprl svoje srce… Verjemi nama, splača se! Mamica Chiara in očka Enrico.«
Zgodba Chiare in Enrica je nagovorila in presunila milijone ljudi po Italiji in po vsem svetu. Polno sta živela vsak dan, kot da je zadnji, njuna ljubezen je rasla in se v trpljenju prekalila. Pripoved sta napisala njuna prijatelja Simone Troisi in Cristiana Paccini, ki sta bila ob mladih zakoncih v času njunih težkih preizkušenj.
Prevod dela: Siamo nati e non moriremo mai più.
Objavljeno: 28.04.2016 09:00:53
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:56
Zaradi lepote Božjega otroka, ki jo je izžarevala, se je h Chiari vila stalna procesija ljudi. “Le kaj vidijo na meni? Kaj naj jim rečem? Nimam jim česa dati!” Ni vedela, kako lepo jim je v njeni in Enricovi družbi. Za razliko od večine na smrt bolnih se Chiara ni na vse kriplje oklepala življenja. Ni skušala srkati življenja od drugih, ampak jih je sama poživljala. Vsi, ki so prišli k njej in ji prisluhnili, so od nje odšli okrepljeni. Življenje Petrillovih se je, gledano od daleč, zdelo pomilovanja vredno. Kdor pa jih je pobliže spoznal, je prejel tolažbo, ki je izhajala iz njemu neznanega vira. (str. 125)