Drama na lovu : (roman)

Prvič imamo dvome ali naj na Dobrih knjiga pišemo o neki knjigi ali ne. Bi, ne bi? Kaj naj napišemo? Končna odločitev je: Drama na lovu Antona Pavloviča Čehova je primerna, da se jo opiše na portalu Dobre knjige. Slovenci Čehova poznamo po dramskih klasikah Češnjev vrt, Tri sestre in Utva in po novelah, ki so svet zase, absolutno vreden bralčeve pozornosti. Zgodilo se je nekaj novega. Založba LUD Šerpa je v prevodu Boruta Kraševca izdala kriminalko Čehova. V kratki in informativni spremni besedi prevajalec opomni, da je roman »zastavljen kot dialog z umetniško poetiko Dostojevskega, predvsem z njegovimi ‘kriminalnimi’ romani (Zločinom in kaznijo in Brati Karamazovimi)«. V nadaljevanju doda, da gre »strukturno za zanimivo različico kriminalnega romana, v kateri je preiskovalec umora hkrati tudi morilec, česar pa bralec ne ve. Zaradi tega postopka Drama na lovu velja za novatorsko delo: Čehov ga je namreč prvi uporabil štirideset let pred Agatho Chrtistie in njenim Umorom Rogerja Ackroyda.« O vsebini nič več. Dodamo le, da se nam zdi Drama na lovu boljša od običajnih kriminalk, da so osebe dobro označene, da bi glavnemu junaku, popolnemu ciniku, najraje dali pošteno lekcijo. Po branju je ostal močan vtis, osebe, okolje, dogajanje, vse je tako prepričljivo opisano, da se premaknemo v svet romana, če le pomislimo nanj. Peljemo se v koleslju, opazujemo z žarki presevane ogromne breze, popolnima umirjeno jezero, polja, gozdove, sprehajamo se po bujnem grofovem vrtu, opazujemo svetlobo v leseni koči na gozdni jazi, vstopamo v sobane grofovega dvorca preplavljene s sončnimi žarki. Pred očmi se nam izriše dekle v rdeči obleki, zadržano in radovedno, kot naivna preračunljivka ter zapeljivka in kot ženska, ki je doživela padec. V notranjo sliko se nam vsiljuje brezbrižen in zanemarjen grof, ki pet šilc vodke poplakne z naslednjimi petimi, pa njegov neodgovorni upravnik, ves rdeč in majav od ukvarjanja z istim športom… Privlačno napisano, živo povedano in odlično prevedeno!