Boginja z zamudo

Pesniška zbirka Maje Gal Štromar nas pritegne že z zunanjo podobo. Ženstvene, čustvene barve nežno mirijo, hkrati pa nas z ognjeno rdečo opominjajo na spopade v nas, na iskanja, ki smo jim v življenju večno podrejeni. Ob branju pesmi se v naš miselni in predstavni svet kakor na filmsko platno ali na odru, ki ga zasedejo igralci, izrisujejo bolečine, nabrane na poti odraščanja in dviganja iz duhovne praznine v tisto več, kar je človek sposoben dojeti, če le ima vrata ljubezni vsaj malo odškrnjena. Iz pesmi v pesem se prepih povečuje, ta vrata včasih trešči ob podboj, a Maja jih vsakokrat in spet in spet nežno odpre. Preda se nam z vsem, kar je doslej v njej spalo, se za nas zbudilo, želi nam podeliti celotno sfero čustev, ki zahtevajo preživetje v neskončnost. Majine pesmi so potovanje v neskončnost. Smrti za ljubezen ni, ne za boginje, ne za tuzemno bivajoče. Morda je le pozaba tista, ki nas včasih reši trpljenja, a mučenje duše z njim nima smisla. Vse se zgodi ob pravem času, čeprav nas zemeljski okviri časa in let, ki odtekajo fizičnemu telesu, premnogokrat priganjajo k takojšnji izpolnitvi želja. Maja zna počakati, zna dati – sebe drugim. In zna vzeti druge k sebi, v svoj svet. Potovanje po zbirki Boginja z zamudo tako postane eno samo toplo, žareče sonce, pospremljeno z glasbo Tinkare Kovač.