| Žanr | avtobiografski roman, družbeni roman |
| Narodnost | bosanskohercegovska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Prevod |
Zdravko Duša |
| Ključne besede | Družbene razmere, Vojna, Vojni veterani |
Knjiga o Uni je knjiga o reki, stvareh, rastlinah in živalih v njej. Je knjiga o ljudeh ob njej, ki ji nastavljajo obraze, da z njih v večnost prebira osebne in družbene travme. Splošne, ki jih imamo vsi in vse družbe, kot tudi tiste, za katere mnogi niso niti sanjali, da jih bodo kdaj doživljali. Travme vojne. Lepa osemdeseta jugoslovanska leta so nedolžna, mirna, njihov čas je čas brez trohice pričakovanja more devetdesetih let, ki se je zgrnila nad ljudi, dobre in manj dobre, se spustila z neba kot nepričakovano zlo in razrušila mesta, oropala otroke staršev, starše otrok. Mora, ki je zasekala med sosede globoke brazde, iz katerih ne raste hranljivo žito, temveč mezi grenka kri še leta in leta. Faruk Šehić je knjigo pisal več let, kot vrsta terapije je bilo zanj to pisanje, v katerem je hotel dati prednost magiji, torej Uni, pred vojnimi grozodejstvi. Do zgodbe o Garganu se potapljamo v reko, po njej plujemo vzneseno in lahkotno, nato pa nas avtor izvrže v svet, ki ni lep, svet, v katerem normalen družbeni red izgine kot kafra. V njem se borimo samo še za golo preživetje in tam magičnost obstaja samo še v knjigi poezije za pasom, pod vojaškim suknjičem, tesno ob telesu, ob vroči koži, skozi katero pronicajo prošnje za Življenje. Gargano, avtorjev alter ego, ki živi v rani na podlakti, je tisti, ki pove veliko o tem drugem svetu, a ne vse in ne v detajle. Vojna grozodejstva samo nakaže, nas pa vseeno zmrazi, ko vonjamo smodnik in prah zemlje, ki leti po nebu skupaj z mrtvimi soborci in počasi lega nazaj v naše misli, na naša telesa. Avtor je imel to srečo, da je vojno preživel, a za vsako vojno pridejo najtežja obdobja, ko se je treba postaviti na noge in živeti dalje z vsemi spomini.
Vse je, je bilo, bo – vse povezano, vse eno. Kot Una. Mirna in čista, ki na trenutke samosvoja in neznansko močna spodnaša hišam temelje.
Objavljeno: 25.04.2016 05:55:18
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:54
In v nekem trenutku smo padli na zemljo, tromblon se je razletel, vse je šlo v Honduras. Zemlja se je prekucnila, artritične korenine drevja so se mi širile iz zenic, ljudje pred nami so ležali na zemlji in pod njimi se je počrnilo nebo, takrat sem začutil komaj slišni zvok nad temenom in dah zraka, ki mi je dvignil lase na glavi, stemnilo se je od vseh strani, frčala je zemlja, noben drobec me ni zadel, tip zraven mene je bil bolj mrtev od JFK, spotegnjena trikotna senca se je večala in zagledal sem ga v dežnem plašču, preluknjanega od drobcev, kako leti po gozdu, skozi krošnje, namočene od tridnevnega dežja. Močnejši in resničnejši od Supermana, Batmana in Spidermana skupaj. Ni mu bilo mar, ali ga bo videl še kdo razen mene, razgrnil je krošnje z dlanmi, polnimi krvavih drobcev, in deževnica nas je zasula spodaj na zemlji, padla je po mrtvem borcu, po njegovem bradatem obrazu, kjer se je smrt ugnezdila v milisekundi in plala kri iz prsi na rumeno glino kolovoza. Stratus je legel na zemljo in nas skril pred sovražnimi očmi.
Vedel sem, da je to Obnovitelj Smith, ki mi je v vojni neštetokrat pomagal in zaradi katerega zdaj vse to lahko pripovedujem s hladno glavo in pišem z mirno roko. Njemu sem bil dolžan svoj pogum in vojne zasluge, za katere sem bil večkrat denarno nagrajen, zlate lilije pa nisem dobil le zato, ker me je komandant brigade sovražil in ker nisem znal lesti tja, kamor se pač leze.
(str. 178/179)
in nato