Hiše in drugi prosti spisi

K zapisovanju zgodb so avtorja pravzaprav vodile kar njegove pesmi. Jure Jakob je namreč pesnik. In ko pesnik razmišlja o svoji poeziji, lahko nastanejo bodisi nove pesmi ali pa – zgodbe. Jure Jakob jih je spretno pomešal s spomini na svoje otroštvo, mladost, na bivanje v različnih mestih ali krajih, hišah, stanovanjih. Kje torej je tisti kraj, kjer se zasidramo, poženemo korenine, kakšen ta kraj je in kaj nam pomeni? Koliko nam pomeni stik s preteklim, še sploh, če se spomini nanašajo na kraj, kjer smo odraščali in za katerega je bilo predvideno poganjanje korenin, kot v časih, ko je tako pač bilo in so le redki odhajali v beli svet? Jure Jakob nam razgrne pokrajino okrog Vitanj, ki jo je že kot otrok spoznal do žareče obisti peš ali s kolesom. Njegovo poznavanje vsakega drevesa posebej, od smrek, tis, jablan, orehov, bukev in macesnov, ponuja stapljanje z drevesnimi duhovi. Vse poti, stezice, brvi, jarki in grabni in hiše, ki so legle k počitku, zrastejo pred nami, kot da smo tam, na mestu samem in hodimo, kot hodi avtor. Potem obdelujemo vrt, sejemo in zasajamo v zemljo ne samo seme in sadike, temveč tudi roke. Z njimi naredimo jamico, kamor bodo pognale tudi naše korenine. Avtorjeve korenine sicer poganjajo tudi v Ljubljani, a daje nam vedeti, da nas tisto, kar smo nasledili, zasleduje. Skupaj s čutenjem narave in spomini nas to nasledstvo sladko ujame v svojo mrežo. Mrežo zadovoljstva, v kateri se nežno zibamo, vse dokler ne obmirujemo. Zbirka kratke proze Jureta Jakoba je tako sveža in hkrati tako polna, da ne more razočarati. Pesniško nežno je zgrajena v počasnem ritmu, ki ne dovoljuje prehitevanja, kvečjemu postanke in globoke vdihe svežega zraka. Razočarani niso bili niti kritiki, ki so avtorju za pričujočo knjigo podelili nagrado kritiško sito.