Vinjete

Švedski pisatelj s konca 19. in prve polovice 20. stoletja je s pričujočo zbirko prvič preveden v slovenščino. Kot je zapisano v spremni besedi, je v svojem slogu izhajal iz realizma in impresionizma (od tod tudi prevod naslova, ki slovenskega bralca najbrž najprej spomni na Cankarja). Znan je po več romanih in zbirkah kratke proze. Zgodbe v Vinjetah so kratke skice, na dveh do štirih straneh. Napisane so v razumljivem jeziku, saj se je zavestno izogibal nenavadnih ali redkih besed, tudi zapletenih metafor ali dolgih podob. V jeziku se je rad držal zmernosti in težil k razumljivosti, tako da je ostal cenjen tudi med strokovno manj podkovanimi bralci. Najbrž bi moralo biti tako tudi s slovenskim prevodom. Čeprav avtor pogosto “tuhta” o smislu življenja, čeprav nakaže, da se boji smrti, da dvomi v posmrtno življenje, da so v njegovem pisanju prisotne moraste sanje in je okolje dogajanja pogosto jesensko mračno, vse te težke teme zlasti s pomočjo ironije pripelje do osupljivih zaključkov. Ti se po eni strani zdijo že kar tragikomični, po drugi pa bralca znajo strezniti, kakor se po navadi streznijo ali se morajo strezniti junaki. Iz razpenjenih sanj se povrnejo nazaj v življenje in ga naprej živijo pisano, kolikor se le da. Junak, ki npr. išče smisel življenja, na koncu ugotovi, da ga nima smisla iskati, psu, ki išče izgubljenega gospodarja, ne more nihče pomagati. Neumrljive duše ni, če pa bi že bila, bi bilo to nekaj najhujšega, kar bi se lahko pripetilo človeku. Marsikatera vinjeta pa je še danes sama po sebi, tudi brez simbolike, ki se običajno razkrije v zadnjem stavku, tako brezčasna, da jo je več kot sto let kasneje mogoče razumeti skoraj dobesedno. Sama sem se tako npr. ob spominu na dogodek izpred nekaj let zlahka vživela v zgodbo Vox populi, kot odlomek pa navajam nekaj vrstic iz vinjete Burkač, ki jo bo razumel sleherni, ki je kadarkoli prestopil šolski prag.