Mraz

Mladega zdravniškega pripravnika pošlje njegov nadrejeni, doktor Strauch, na dvomljivo prakso – osredotočil naj bi se na opazovanje doktorjevega brata, slikarja Straucha, ki živi v zakotni avstrijski vasi in s katerim sta z leti prekinila stike. Duševni svet pogubljenega slikarja, ki se razkrije pred mladim pripravnikom, pa je bolj brezupen, kot sta si predstavljala tako njegov brat kot pripravnik, ki si prizadeva njegovo stanje popisati v obliki dnevniških zapisov.

Prvi roman velikana avstrijske književnosti Thomasa Bernharda (prvič izdan leta 1963) ne kaže prav nobene omahljivosti pri širini in globini obravnave najbolj obupanih, skrajnih človeških stanj ter vplivom zakotnega, surovega in človeku sovražnega okolja, ki nudi ozadje njegovemu razkroju. Roman nas v Bernhardovem značilnem slogu skozi slikarjeve monologe oblaga z gnevom, gnusom in obupom nad življenjem, okoljem in ljudmi. Odpor, ki ga vrtinči do skrajnega pretiravanja, pa se kaže tudi kot brezupna navezanost na objekt odpora, do tega da trči ob skrajnost in že prehaja v komično, kar je Bernhardova svojevrstna ironija in odlika.