| Žanr | družbeni roman, vojni roman, zgodovinski roman |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Roman |
| Prevod |
Alenka Moder Saje |
| Ključne besede | Otroci, Radiotehnika, Slepi otroci, Svetovna vojna 1939-1945 |
Smo na pragu druge svetovne vojne. Šestletna slepa deklica Marie-Laure preživlja dneve z očetom vdovcem v naravoslovnem muzeju v Parizu. Da bi se znašla v okolišu, kjer živita, ji oče izdela natančno leseno maketo ulic. Nauči se tudi Braillove pisave, s pomočjo katere se lahko potopi v Vernov svet dvajset tisoč milj pod morjem. V Nemčiji osemletni Werner med igro najde pokvarjen radio, ki ga spretno popravi. Glas o talentiranem dečku se razširi po okolici in s popravilom aparatov pri oficirjih si lačna sirota prisluži tudi nekaj kosov torte s smetano. Wernerja njegova nadarjenost pripelje na šolo, na kateri se kali Hitlerjeva mladina. Ko nemške čete vkorakajo v Francijo, se Marie-Laure z očetom zateče v Bretonsko obmorsko mestece Saint-Malo. Tam se znajde tudi Werner, ki s svojim znanjem pod okriljem Wermahta odkriva nezakonita radijska oddajanja.
Objavljeno: 12.04.2016 10:06:04
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:46
“Otroci, ki jih srečuje, prekipevajo od vprašanj. Ali boli? Ali zapreš oči, ko greš spat? Kako veš, koliko je ura?
Ne boli, razlaga. In tema ni taka, kakor si jo zamišljajo. Sestavljena je iz pajčevin in mrež in stresanja zvokov in vzorcev. Naredi krog po Veliki dvorani in kramri med škripajočimi podnicami; sliši korake, ki topotajo gor in dol po muzejskih stopnicah, cviljenje dojenčka, stokanje stare mame, ki se spusti na klop.
Barve – tudi teh ne pričakujejo. V njeni domišljiji, v njenih sanjah je vse v barvah. Muzejske stavbe so rjavkaste, kostanjeve, lešnikove. Znanstveniki so vijoličasti, limonovo rumeni in lisičje rjavi. Klavirski akordi, ki se pretegujejo v zvočniku malega radia v čuvajnici, mečejo bogato črno in zamotano modro po hodniku do ključarne. Cerkveni zvonovi pošiljajo skoz okna loke bronaste barve. Čebele so srebrne; golobi so rumenkasto rjavi in rdečkasti in včasih zlati. Velikanske ciprese, mimo katerih gresta z očetom na jutranjem sprehodu, so svetlikajoč se kalejdoskop, vsaka iglica je poligon svetlobe.”
(str. 52-53)
