Nihče

Avtorjeva življenjska zgodba je vse prej kot lahkoten romančič, ki bi ga prebrali in odložili na tisti meter omare, v preteklosti nemenjen knjigam. Avtor se kot najstnik priseli v Zagorje ob Savi in postane rudar, kasneje rudarski tehnik. Tu si ustvari družino. V domači Bosni (izvira iz Potočarov pri Srebrenici), se začne dolgoletna vojna. Zaključi se Jugoslavija in avtor v vojni izgubi dva brata. V Sloveniji izgubi državljanske pravice in se zapiše med “izbrisane” ter tolče vzporedno vojno s slovensko birokracijo. Odide v Nemčijo, kjer se izšola kot inženir, se vrne v Slovenijo in končno dobi državljanske pravice. Dodelijo mu delovno nalogo vodje raziskovanja Hude jame pri Laškem. Huda Jama in Srebrenica se skozi avtorjevo pisanje izkažeta kot simbol časa in duhovnih značilnosti Balkana, kot izhodišče in stičišče spora, kot prikrita resnica in boleča tragedija, kot balkanski sindrom. Kot pravijo na obrobku knjige: “Ne potrebujemo zunanjega sovražnika – največja nevarnost smo sami sebi: s svojo nespravljivostjo, z nepripravljenostjo pogledati resnici v oči. In končati sovražnosti preteklih vojn.” Usode ljudi, ki sta jih Mladićeva in Titova vojska sistematično pobili in na skrivaj zagrebli, spremenijo mentaliteto Titovega mladinca, za kakršnega se Alić poprej še ima. Človek, ki ga vseskozi ustavljajo z oznako “Nihče” navkljub pretresljivim prizorom, ki jih v knjigi opisuje, trmasto veruje v solidarnost, enakopravnost, svobodo, skratka v humanost, moralo in etičnost, in nam daje vedeti, da smo Nihče pravzaprav v vsakem trenutku vsi. Izjemno pričevanje in odlično branje.