Ljubimki

Avstrijska pisateljica in Nobelova nagrajenka Elfriede Jelinek velja za kontroverzno avtorico, predvsem zaradi bolečih tem, ki se jih loteva in o katerih ljudje ne poslušamo radi. Za vse to uporablja sarkastičen in provokativen ton, tuje pa ji je tudi vsako sprenevedanje. Vse povedano velja tudi za roman Ljubimki, v katerem imamo dva glavna ženska lika, Brigitte in Paulo. Na prvi pogled sta različni, v svojem bistvu pa sta si zelo podobni. Obe sanjata o veliki ljubezni, ki bi ju ponesla v lepšo prihodnost. Paula je podeželsko dekle. Želi se rešiti svoje tiranske družine, v kateri sta z materjo služkinji očetu in bratu, pri čemer Paula tudi pri svoji mami ne najde nobene podpore in tolažbe. Novo in boljše življenje vidi v izučitvi za šiviljo, a pri petnajstih letih zanosi s preprostim delavcem Erichom. Z njim se poroči, vendar njun odnos, ki se je porodil iz surovega in hladnega spolnega odnosa, ne napreduje. Paula s poroko ne najde sreče, ampak le trpljenje, nadaljevanje tistega iz svoje primarne družine. Brigitte je pripadnica malomestnega delavskega razreda, v tovarni spodnjega perila dela kot šivilja. Po družbenem statusu je za stopnjo višje od Paule, saj počne to, kar si Paula le želi. A šivanje nedrčkov ne pomeni uresničitve Brigittinega življenjskega sna. Rešitelja vidi v Heinzu, električarju in sinu dovolj premožnih staršev, ki mu lahko pomagajo pri poklicni in ekonomski osamosvojitvi. Pisateljica izmenično pripoveduje Brigittino in Paulino zgodbo, kot pravi sama, se s pozitivnim Brigittinim primerom izmenično vleče Paulin negativni primer. Vendar je v tezi, da je ena zmagovalka in druga poraženka, mogoče zaznati obilo cinizma. Brigitte si je preko Heinza res izboljšala svoj socialni položaj, a prejela ni ne ljubezni in ne spoštovanja, popolnoma je podrejena možu, pa naj se sama še tako prepričuje o nasprotnem. Iluzija ljubezni se je tako Brigitte kot Pauli razblinila v nič. Obe sta žrtvi tradicionalnih patriarhalnih vzorcev, ki so dolgo dušili avstrijsko družbo. Ob kritiki takšnih družbenih razmer Elfride Jelinek ne pozna usmiljenja in jih prikazuje v popolnoma neolepšani luči. In pri ostrem zarisovanju realnosti, značilnem za vsa njena dela, se ne boji morebitnega negativnega odziva javnosti.