| Žanr | družbeni roman, družbenokritični roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 1998 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Nova slovenska knjiga |
| Ključne besede | Nasilje, Zapori, Zaporniki |
Drago Jančar je dogajanje v romanu Zvenenje v glavi postavil v zapor z izmišljenim imenom Livada. Zaporniki si pri direktorju zapora komajda izborijo dovoljenje za ogled televizijskega prenosa pomembne košarkarske tekme, vendar naletijo na paznika, ki jih neprestano provocira in moti. Ko glavni lik romana Keber pobesni in vrže televizijo v okno, pride do pretepa, ki se kot požar razširi v vstajo.
Pisatelj svojega junaka ali, bolje rečeno, antijunaka zastavi tako, da v bralcu vzbudi pozitivna čustva.
Med zaporniki velja za legendo, avtoriteto, rojenega voditelja, tudi branilca pravičnosti. Vendar je zapor posebno mesto, v katerem veljajo drugačna pravila in drugačna lestvica vrednot kot v zunanjem, realnem življenju. V tem zadnjem mu teh idealiziranih lastnosti gotovo ne bi mogli pripisati, morda bi na prostosti bil le mednarodna baraba, kot ga je označil nekdo s strani varuhov zakonitosti, ropar, nasilnež, kockar in pretepač žensk. Gorje tistemu, ki nima doma, je njegovo dekle Leonca zapisalo v svojo knjigo modrosti. In gorje, če si sam na svetu. To pa je Keber tudi dejansko bil. Zgodaj je izgubil starše, že s petnajstimi leti odšel na ladjo in se potikal po svetu brez nekega jasnega cilja.
Upor v zaporu je bil popolnoma nenačrtovan. Po silnem izbruhu potlačene zaporniške energije in posledičnega uničevanja kaznilnice pa se postavi vprašanje: kaj zdaj, ko nazaj več ni mogoče? Zaporniki izberejo voditelja, tihega in uglednega Alojza Mraka, ki pa potem, ko okusi oblast, postane neusmiljeni diktator. Male barabe postanejo velike svinje, ko dobijo oblast, pravi pisatelj. In Alojz Mrak je tipičen primerek tega pravila. V zaporu nastanejo neznosno brutalne razmere, ob katerih se mnogim zapornikom skomina po prejšnjem stanju, in zatrtje upora pomeni vsesplošno olajšanje.
Jančar je zaporniško zgodbo obogatil s primerjavo iz zgodovine, s prizori iz judovskega upora, ki je v 1. stoletju v Palestini izbruhnil proti rimski oblasti.
Zgodovina se ponavlja, obleganje resnične judovske trdnjave Masade se v pisateljevi domišljiji ponovi z obleganjem fiktivnega zapora Livada v 20. stoletju. Ponovi predvsem v obsceni kretnji, povodu za obe vojni, in pa po tem, kako se izbrani vodja spremeni, potem ko pride na oblast. A nek dogodek postane zgodovina le, če je zapisan. O judovski vojni je pisal rimski zgodovinar Jožef Flavij in njegova knjiga je Kebru predstavljala nekakšno biblijo, povsod jo je nosil s seboj, tudi v zapor. Njegovo zgodbo, zgodbo o uporu v Livadi, pa zapiše njegov sojetnik. To je okvir, ki v prvem in zadnjem poglavju objema osnovno pripoved. Pisatelj se nikoli ne izjasni glede časa in kraja dogajanja. Zapor Livada je izmišljen, košarkarska tekma, zaradi katere se je upor začel, pa nikakor ne. Gre za svetovno prvenstvo leta 1970, ko je jugoslovanska reprezentanca premagala ameriško in postala svetovni prvak. Pa še to: Mariborčanom bodo zelo znano zveneli stavki, s katerimi Drago Jančar opisuje zapor, v katerega je Keber premeščen po zatrtju vstaje. Omenja mogočne avstro-ogrske zidove, ki čez dan varujejo pred poletno vročino, ob večerih pa se skozi njih priplazijo zvoki ansambla, ki igra na terasi hotela na drugi strani široke ceste. Pisatelj mu podtakne ime zapor v mestu M, to črko pa mariborski bralec z lahkoto razširi v ime svojega mesta.
Objavljeno: 21.03.2016 13:54:59
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:35
“Kaj me je tako razbesnelo? Stari me je potem, ko je bilo vsega konec, vprašal, kaj me je tako razbesnelo. Nespodobnost, sem rekel, nespodobna, obscena, svinjska kretnja. Nisem rekel, da mi je tudi že zvenelo v glavi, od jutra, od konzerv, zvonca in odplakovanja sanj. Da se je potem, ob začetku košarkarskega prenosa, umirilo, in da se mi je ob isti nespodobnosti malega paznika Alberta močno premaknilo v glavi, da je kuščar s kovinskim zvokom tako zaglodal v opno, da me je res razbesnelo. Stari se ni mogel ubraniti smeha. Oprostite, je rekel, malo smešno pa je. Stari dobri človek je preživel med kaznjenci vse življenje, bil je upravnik mnogih zaporov, spoznal se je na nespodobnosti. Ni smešno, sem rekel, človek je ves čas izzival, postavljal se je pred ekran, potem je nekaj onegavil s tistim pendrekom. Paznik pač včasih nosi pendrek, je rekel Stari. Potiskal si ga je v luknjo med prsti, drkal je tisti pendrek vsem na očeh. A tako? je rekel Stari. To je pa res nespodobno. Precej svinjsko, sem rekel. Uradni zapisnik pravi, je rekel Stari, da se je kraval začel zato, ker je prekinil prenos. Tisto je bilo pozneje, sem rekel. Ta človek, sem rekel, ta Albert, je bil velik prašič. In zaradi nespodobne kretnje tega človeka je bilo treba vse razbiti? Judovska vojna, sem rekel, se je tudi začela zaradi nespodobne kretnje. Dajte no, Keber, je rekel Stari, zgodovina je nekaj drugega. Nič drugega, sem rekel, neki rimski vojak je s takšno kretnjo užalil jude. Enemu je počil film, pobral je kamen, potem so razbili mesto in tako se je začelo. Mene pa je razbesnel paznik Albert s svojim pendrekom, s svojo ritjo, ki jo je postavil pred ekran, predvsem pa mi je tisti dan od jutra in ves dan zvenelo v glavi.” (str. 17)
in nato