Enaka glasba

Morda se bo bralcu ob imenu indijskega pisatelja porodilo vprašanje, kako je mogoče, da je roman postavljen v Evropo, da so junaki Evropejci, ki z indijsko podcelino in tamkajšnjim življenjem nimajo niti najmanjše zveze? Takšno vprašanje si namreč, kot zapiše avtorica spremne besede slovenskega prevoda, zastavljajo številni kritiki, ki od Indijca pričakujejo, da bo pisal o ljudeh svojega okolja in njihovih problemih. Vikram Seth o tem sicer govori v drugih leposlovnih delih, o Enaki glasbi pa kritikom odgovarja, »da je sam zgolj pisatelj, ne indijski, ne postkolonialni in ne katerikoli drugi« (spremna beseda, str. 410). V romanu je namreč v ospredju Glasba. Glavni junak, Michael Holmes, drugi violinist v godalnem kvartetu, se med študijem na Dunaju zaljubi v pianistko Julijo, nakar se po raznih zapletih vrne v London in se tu pridruži kvartetu. Julijin obraz pa mu z leti ne zbledi iz spomina in kar naenkrat jo v Londonu spet zagleda. Še enkrat se zbližata, v glasbi in zasebno, čeprav je ona poročena in ima sina. Na enem izmed skupnih sprehodov pa fantek o materi nehote izreče usodne besede. Michael onemi, a njegova ljubezen se ne omaje. Klasična glasba ju tesno povezuje, kljub njeni telesni hibi. Roman je zato hvalnica ljubezni in lepote klasične glasbe, ki zmore premagati še tako nemogoče ovire, pa tudi hvalnica poštenega, zvestega družinskega življenju, ki ga še tako močna nasprotna čustva ne morejo razdreti. Pisan je tekoče, z veliko dialoga. Mogoče ga je brati hitro, saj so tudi poglavja kratka. In še nekaj se zdi vredno omeniti: avtor se v pripisu zahvaljuje mnogim ljudem, ki so mu pomagali pri pisanju in med drugim zapiše: »Čeprav je morda odveč, bi se rad še posebej zahvalil trem glasbenikom, pianistu, tolkalcu in godalcu, ki so mi na zelo drugačen način pomagali tja, kamor me domišljija sama ne bi mogla pripeljati, da sem dobil nekaj občutka za to, kako je morda živeti in pričakovati, da boš še naprej živel v območjih, kjer se svet brezzvočnosti križa s svetovi slišanega, narobe slišanega, na pol slišanega ali izmišljenega zvoka« (str. 394). Zgovoren dokaz, da je pisanje garaško delo, pri katerem se avtor ne more zanašati zgolj na domišljijo, če hoče ustvariti trajno in branja vredno umetnino.