Vojna in vojna

Kaj je pomembnejše, ko se pogovarjamo o kakovosti nekega proznega dela, zgodba sama, ali kako je ta zapisana? V primeru romana Lászla Krasznahorkaia Vojna in vojna je sama zgodba sicer nekoliko nenavadna, pa vendar ne toliko posebna, da bi izstopala sama po sebi. Krasznahorkai opisuje zaključne mesece arhivarja, ki je v instituciji, v kateri je bil zaposlen, odkril nekakšen rokopis, ki bi ga rad zaradi njegove vrednosti, tako je pač sam prepričan, ovekovečil oz. prenesel v svetovni splet. V bistvu nič posebnega, pa čeprav se je odločil, da bo to storil v centru sveta, kaj je po njegovem New York. Roman pa v bistvu sestavljata dve zgodbi, saj nam kakšna tretjina poglavij predstavlja zgodbo, ki jo arhivar prepisuje v splet. Pa tudi to ni nič posebnega. Takšnih primerov v sodobnem romanopisju kar mrgoli. Pa vendar, Vojna in vojna je poseben roman, to pa predvsem zaradi avtorja in njegovega načina pisanja. Vsako poglavje namreč vsebuje eno samo poved, ki je nemalokrat daljša od treh ali štirih strani. Morda je zaradi tega samo branje na začetku nekoliko napornejše, a kakor hitro bralca potegne v svoj ritem, postane težko ponovljiv bralni užitek. Pri branju Vojne in vojne se mi je zgodilo nekaj, kar se mi ne dogaja ravno pogosto, zgodilo se mi je to, da knjige nisem mogel odložiti, ob enem pa me je skrbelo, da je bo prehitro konec. Če velja Javier Marias za največjega stilista med španskimi romanopisci, bi ne brcnili preveč v temo, če bi zatrdili, da nekaj podobnega velja tudi za Lászla Krasznahorkaia in madžarsko književnost.