| Žanr | kratka zgodba, novela |
| Narodnost | kanadska literatura |
| Kraj in leto izida | Maribor, 2010 |
| Založba | Litera |
| Zbirka |
Babilon |
| Prevod |
Katja Šaponjić |
| Ključne besede | Individualizem, Ljubezen, Psihološki vidik, Realizem, Sociološki vidik, Staranje, Ženska književnost |
Prevod dela: Hateship, friendship, courtship, loveship, maarriage. , 500 izv., Premotena vsakdanjost / Anja Golob: str. 341-346.
Pisateljica Alice Munro, Nobelova nagrajenka, se v tem svojem čudovitem naboru kratkih zgodb posveča starejšim ženskam, večinoma poročenim pripadnicam srednjega sloja kanadskega vsakdana. S svojo tenkočutno ostrovidnostjo in globoko občutljivostjo nam slika navidezno navadne ženske v njihovem okolju kot presenetljive like, zmožne spreminjati usodo, se ji predajati ali pa jo s svojo prostodušnostjo zaobiti in se z njo poigrati. Čisto običajne dogodke, vsakdanje predmete in življenjski tok posameznic, usodnost in minljivost, izriše tako, da vsaka zgodba izraža posebno vzdušje (atmosfero), pogosto prezrte podrobnosti, posebno spoznanje. Vsaka zase je prava mala poslastica, ki nam skozi navidezno dolgočasni vsakdan in monotonost razkriva tudi navade družbenega razreda, v katerega spadajo, kamor so se poročile, brez olepševanja ali sojenja.
Objavljeno: 01.03.2016 08:34:14
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:23
Zdaj se ni več bala, da bi ju odkrili – čeprav še vedno ni mogla razumeti, zakaj ju niso. In na neki način se ji je zdelo edino pravilno, da norčije njenega nekdanjega jaza niso bile povezane z njenim zdajšnjim jazom, kaj šele nejnim resničnim, za katerega je upala, da bo prevladal, takoj ko ji bo enkrat uspelo oditi iz tega kraja, stran od teh ljudi, ki so mislili, da jo poznajo. Osupnilo pa jo je, kako so se stvari zasukale – zdelo se je fantastično, in vendar dolgočasno. Tudi žaljivo, kot nekakšna šala ali nerodno opozorilo, ki se je je hotelo polastiti. Kajti kje na seznamu stvari, ki jih je hotela doseči v svojem življenju, je pisalo, da bo odgovorna za to, da bo na svetu obstajala oseba po imenu Omar?
Ne ozirajoč se na svojo mater, je napisala: “Ne poizveduj, prepovedano nam je vedeti…”
Grizljala je svinčnik in razmišljala, nato pa jo je spreletel občutek zadovoljstva, ko je končala stavek: “…kaj je usoda namenila meni ali tebi…” (str. 59-60)
in nato