Guba v [očesu] : au but de la nuit : pesmi

Piše Petra Koršič

Andrej Medved: Guba v očesu

V pesniški knjigi Guba v očesu, ki je izšla pri založbah Hyperion in KUD AAC Zrakogled iz Kopra leta 2021, je Andrej Medved konkreten in abstrakten, v Kopru in na Obali ter v metafizičnem, kakor pravi nekje: »Razprl sem telo v ne-bo, razkril …« Kaj vse razkriva popotovanje v nadrealistično deželo detajlov, ki jih Medvedov pesniški glas pretaplja v poetično tančico fantazmagoričnih in s strani na stran prelivajočih se nekajvrstičnic?

Medvedova Guba v očesu je pesnitev, je pesniški izrek na dih. Spisana, torej izglašena, izgovorjena je kot fantazijsko popotovanje statičnega pesniškega subjekta. Ta je na Obali in iz te fiksne točke slika vedute, ki jih zapelje, zasuka oziroma ga zapeljejo v neki nadrealistični svet, spominjajoč na likovno umetnost, tako da ni naključje, da je pesnik Andrej Medved tudi likovni kustos. V tem svetu so, kar je za nadrealizem značilno, poudarjeni detajli, nemalokdaj hiperbolični. Prelivajoča oblika pesnitve, tako da se s strani na stran zlivajo nekajvrstičnice, evocira pokrajino, deželo in s tem popotovanje.

Na tem popotovanju, ki je razpeto med zemljo, tla, Obalo, Koper, in med nebo, se nenehno srečujeta poetično in fantazmagorično, realno je vedno samo odskočna deska za literarne, poetične in estetske odskoke. Pomirjujoč ton pretakanja nekajvrstičnic v pesnitev fantazmagorijo je v smislu podobe zaznaven kot tančica, nežna, mehka, skoraj prozorna tkanina, ki vendarle zastira, zakriva tisto, kar je spodaj. In ta spodaj je nenehno med nami. Izmuzljiv prav zato, da se mu aplikativno polje ne zoži preveč.

Nasprotno: pripis v naslovu Au but de la nuit, torej »do konca noči / ob koncu noči«, nam interpretativno polje razpre. Gre za čas prehajanja iz sna v budnost? Gre za popotovanje po snu in snovih, sanjah? Asociira na Celinovo Voyage au bout de la nuit (Potovanje na konec noči, v prevodu Branka Madžarevića). Najbrž je asociacija povsem na mestu, saj gre pri Medvedovi poeziji v Gubi v očesu za popotništvo in predvsem notranje potovanje.

Za Medveda značilni so pesniški gejziri, sunkoviti izbruhi, ki jih ubesedi tako, da se pesniški tvarini vztrajno in z zanosom približuje ob nenehnem hotenem izmikanju. To da bralcu in pesniškim besedilom pridih skrivnostnosti. Običajno zanj je, da izreka vedno iz neke točke in navaja smer, vendar tokrat, torej v Gubi v očesu, zadnji objavljeni pesniški knjigi, zanj podpisno značilni predlog »v« pavzira. Pa vseeno je Medvedova nova knjiga zapečatena z avtorjevim podpisom, tako v tehničnem kakor tudi v vsebinskem okviru.

Ob plodovitosti pesnika bi si veljalo zastaviti vprašanje, kaj je neprebrana pesem, kaj pesem, ki nima bralca, in kaj pesem, ki nenehno čaka na bralca in ga vabi. Kot bi ga ne hotela informirati, kot da pesem ne bi želela nečesa izreči, kot ne bi bila izgrajena iz besednih pomenov … Medvedova pesem le vabi, da se ji prepustiš, da si prepustiš, da se prepustiš. Čemu pa se gre prepustiti ne le danes, ampak ves ta Medvedov pesniški čas? Morda estetskemu. Medvedova pesem je izkušnja s popotovanja po fantazijskih pokrajinah, ki so vedno samo ped stran od predmetnega, otipljivega sveta. Medvedova pesem ni otipljiva. Medvedova pesem je zaznavna. In Medvedova pesem je obenem sinestetična.

Klasični kritiški očitek Medvedu bi bil, da ustvarja kakor tovarna neumorno, da njegova pesem ne utegne biti prebrana. Vendar ugovarjam. Medvedova pesem ne biva znotraj teh zakonitosti. Mislim in občutim jo kot premikanje kalejdoskopa v času. Vsakič druga zgodba, vendar poznani horizont, okvir. In znotraj takšnegale časovnega premika je podobna, a vsakič druga podoba, drugo sosledje podob.